Kolumna Tomaža Miheliča: Kruha in iger

Težko me je šokirati, saj sem v svoji skoraj dvajsetletni karieri videl in izkusil že marsikaj. Tokrat pa sem se dejansko zamislil, ko sem naletel na pogovor mladih fotografov, ki so s takšno vnemo premlevali dogajanje v resničnostnem šovu Ljubezen po domače. Ne bom se sprenevedal, da je tale primer le eden izmed nešteto odgovorov, zakaj se kot družba počasi in zanesljivo pogrezamo v lastnem blatu sprevržene miselnosti.

»Kaj takega ne vidiš pogosto, da bi na kupu zbrali toliko omejenih ljudi in se iz njih dobesedno delali norca. Ampak je zabavno opazovati, kaki debili so, čeprav se ti marsikateri kmet in njegova kandidatka za bodočo kmetico zasmili,« je s precejšnjo mero sarkastične empatije povedal mladenič.

Razprava se je nadaljevala v duhu naslajanja nad stanjem duha sodelujočih, za katere se zdi, da bi bolj kot pozornost gledalcev potrebovali strokovno pomoč. Ampak to je zdaj in, to se gleda in prodaja. Producenti si manejo roke in so hvaležni za tovrstne primerke, v zakulisju se celo hvalijo, da so imeli srečo z izborom.

Če se izrazimo v žargonu kmetovalcev, je bila bera odlična in letina še dolgo ne bo šla v pozabo. Da je družba živ organizem, je neizpodbitno dejstvo. Trendi se spreminjajo, če smo še v našem otroštvu na ljudi s strganimi hlačami gledali z usmiljenjem, češ, ubogi klošarji, je danes nekaj povsem vsakdanjega, če je na kavbojkah več lukenj kot materiala. Da je absurd še večji, so takšne hlače lahko bistveno dražje od celih. In če ta nesmisel iz modne industrije prenesemo v televizijski program, bi lahko resničnostne šove primerjali z moderno obliko gladiatorskih bitk, ko v vnaprej določen in strogo omejen prostor zaprejo izbrane bojevnike in čakajo, da jih raztrgajo levi. Le da so te zveri v našem primeru ljudje, oboroženi s slaboumjem in voajerstvom, ter vzburjeni ob počasnem trganju mrhovine s kosti narcisoidnih ali v večini primerov duševno podhranjenih tekmovalcev.

Redkim posameznikom se uspe izviti iz ostrih krempljev neprizanesljivega občinstva, ki onanira, ker jim je dodeljena pravica, da lahko nekomu brez kančka slabe vesti rečejo, kakšen kmetavz je tisti na zaslonu. Je večjega usmiljenja vreden opazovani ali opazovalec? Tisti, ki gleda, ali tisti, ki nastopa? In kakšno je pravzaprav zadoščenje obeh?

Prvi se bo lahko do konca življenja hvalil, da je bil na televiziji, četudi je ostal brez dostojanstva, je pa dobil 15 evrov za vsak snemalni dan. Drugi pa se bo tolažil, kako superiorno bitje je, saj se on nikoli ne bi spustil tako nizko in se sramotil pred celotno nacijo. Prvi je torej dobil malo kruha, čeprav iz cenene moke, drugi pa igro, ob kateri si krajša svoj bedni lajfek in se treplja po vesti, da z njim ni nič narobe.