Kolumna Tomaža Miheliča: Lepi, a poškodovani

Sezona cvrtja človeških teles se je odprla in homosapiensi se že nastavljajo žgočemu soncu, da jih zaznamuje. Želja po rjavi barvi je bolj goreča od zavedanja o usodnih posledicah, na katere nas vsako leto opozarjajo strokovnjaki. Ob sončenju in hlepenju po čim bolj zagorelem tenu mi ni jasen paradoks rasizma, ko si od konservativnih struj naščuvani vojščaki, ki vsakogar s temnejšim odtenkom kože zmerjajo z migranti, črnuhi, cigani, tisti od tam dol, skratka z vsemi možnimi stereotipnimi žigi za predstavnike različnih etničnih skupin, ure in ure prizadevajo, da bi se iz bledoličnežev spremenili v lepo rjave bukslje.

Torej, na eni strani izrabljati barvo kože za izvabljanje posmeha, poniževanje, obračunavanje, izražanje svojih primitivnih stališč, na drugi pa kitenje z lepotnim idealom, četudi nad njim že vseskozi visi strah pred trajnimi poškodbami lastnega organizma.

Sončenje je nevaren šport! A kaj ko nam je že v otroštvu privzgojena kultura pridobivanja barve in primerjanja z vrstniki, ki so se z morja vedno vračali skoraj do neprepoznavnosti porjaveli in nam vzbujali občutek manjvrednosti. Seveda obstajajo različni tipi kože, zato tudi nekateri že z enim ali dvema sprehodoma po soncu potemnijo. Včasih sem se na vse pretege trudil, da bi se vsaj enkrat s počitnic vrnil z bronasto rjavim odtenkom, pa so me žarki kvečjemu nesramno ožgali in sem bil bolj podoben kuhanemu raku kot vzoru eksotične naslade. Z leti sem pridobil modrost in se rešil potrebe po ugajanju ter vsakoletnem ležanju na plaži, da bi se lahko pohvalil, kako nepozaben je bil moj dopust. V bistvu mi prijatelji in sodelavke sploh več ne verjamejo, da sem odpotoval v oddaljeno deželo, saj se vselej vrnem z nežno porcelanasto belino, ki spominja na reklamno kampanjo za jogurt.

reveč znancev se je že opeklo, pa ne le z mehurjavo zažgano kožo, ampak težjimi zapleti, celo rakavimi spremembami. To me je izučilo, da se z našim največjim čutilom ni vredno igrati. Začel sem se izogibati najbolj vročim delom dneva, se mazati z visokim zaščitnim faktorjem, najmanj 30, obvezna oprema toplih mesecev pa so postali sončna očala, kapa in senčnik. Mar je tako težko razumeti, da je vaša zagorelost v bistvu poškodba, kajti melanin obda jedro kožnih celic, da bi jih zavaroval pred ultravijoličnimi žarki?! Ampak vas noben pigment ne more zaščititi pred soncem, saj je preprosto premočna energija. Rak je očitno premalo strašljiva golazen, da bi se poslovili od počitniškega ali solarijskega cvrtja, pa tudi pospešeno staranje pripadnikov vsesplošnega sončenja ne bo odvrnilo od njihovega tveganega vedenja. Kretenizem, da ljudje tako neskončno hrepenijo po lepšem videzu, a si pri tem na soncu le še bolj starajo kožo, je naslednja cvetka v vrsti človeške kontradiktornosti.