Kolumna Tomaža Miheliča: Leto starejši

Na poletni solsticij sem brez kančka slabega priokusa prekoračil štiridesetico. Da je težava soočanja s starostjo globlje narave, se mi dozdeva že lep čas. Tudi sebe sem že zalotil, kako si pred kopalniškim ogledalom s filigransko natančnostjo pulim tiste preklemanske sive izrastke na glavi. Eni jim pripisujejo nadnaravno moč šarma in modrosti, vendar sivi lasje niso nič drugega kot prva asociacija na staranje. Moški z malce več testosterona in posledično tudi poraščenosti se spopadamo še s sivenjem dlak na bradi, ki pa sem jih po nekaj poizkusih prenehal odstranjevati, saj gre za precej boleč postopek. Čemu dvojno trpljenje, ko pa je sprijaznjenje z naravnim procesom precej bolj preprosta metoda od epilacije. Za tiste redke trenutke nečimrnosti si jih pobarvam s črtalom za oči, da je spet vse v istem odtenku in se rešim občutka, da je brado napadla plesen. Vsak se pač na svoj način srečuje s staranjem in roko na srce, ne strinjamo se vsi z definicijo človeškega zorenja. Nekdo se že pri tridesetih počuti za na odpad, spet drugi so pri sedemdesetih videti poskočni, kakor da bi vsak dan uživali sumljiva poživila. Dojemanje ločnice, kdaj se začne starostno obdobje, se spreminja iz generacije v generacijo. Če pomislim, kako sem na prelomu v najstništvo razmišljal o nekom, ki je upihnil štirideseto svečko – pričakoval sem, da mu bo med tem izpadla proteza. Jaz pa imam celo z enim letom več še vse svoje zobe in si nikakor ne bi želel pobegniti nazaj v tisto hormonsko najbolj neuravnovešeno obdobje. Vedno bolj tudi razumem tiste, ki pravijo, da si star toliko, kolikor se počutiš. Ne gre za izgovor ali tolažbo in ne delam si utvar, da me bo nekdo med ugotavljanjem mojih let pomladil za petnajst let. So mi jih pa že odščipnili kakšnih ducat.

Saj poznate tisto igro, ko vas nekdo vpraša po starosti, vi pa mu odvrnete, naj ugiba. Gorje mu, če vas postara, in slava vsakomur, ki zanemari vašo dotrajano fasado in se osredotoči na starost duha, na energijo. Te mi še lep čas ne bo zmanjkalo in vem, da sem videti nesramno mlajši, če si povsem obrijem brado. Moške je narava obdarila s tem trikom, a jih je družba omejila z uporabo estetskih posegov, s katerimi ženske tako zavzeto iščejo večno mladost. Z globalizacijo vsega, kar industrija ponuja, so si tudi dedci izborili, da se lahko primerjajo z nekaterimi živalskimi vrstami, pri katerih velja, da je samec lepši od samice. In tako so postali možje, fantje in ljubimci enakovredni uporabniki pomlajevalnih tehnik. Ni več nenavadno, če si za glajenje gubic v obraz vbrizgavajo botoks ali kakšna naravna polnila. Zelo učinkovito je postalo presajanje las in obvladovanje plešavosti, največje moške nadloge, ki jih ne oropa samo za leta, ampak tudi samozavesti. Pokojni mojster plastične in rekonstrukcijske kirurgije, dr. Franc Planinšek, mi je ob moji zaskrbljenosti nad temnimi podočnjaki povedal sledeče. »Temnejše kolobarje pod očmi imaš zato, ker ti primanjkuje podkožnega maščevja. Nekaj bi ti ga lahko potegnil z ličnic, ampak bi te to stalo precej denarja, zato si raje nabavi vedro korektorja in z njim do konca svojih dni prekrivaj te temne obrobe.« Kaj pa moje povešene veke, ki me spremenijo v žalostnega kužka? »Z liftingom se marsikaj reši, ampak dobro se je zavedati, da vsega pač ne moremo in ne smemo popraviti. Lepota je minljiva, neumnost pa je večna,« me je prestrelil z modrostjo, ki je postala moj novi življenjski moto. Raje ohranjam svojo pamet, gube in vse, kar me opominja na minljivost, kot da bi se v nedogled obremenjeval s površinskimi, površnimi in plehkimi problemi.