PARADA PONOSA
Kolumna Tomaža Miheliča: Ljubezni za vse!
Odpri galerijo
Tako se je v Berlinu, kljub Trumpovi prepovedi, na istem drogu z ameriško zastavo znašla še mavrična, kot podpora 50-letnici parade ponosa. FOTO: T. M.
Pred petdesetimi leti se je v newyorškem lokalu Stonewall Inn začel večdnevni upor pripadnikov LGBT-skupnosti, ki so jih oblasti načrtno poniževale, teptale njihovo dostojanstvo in jih trpinčile samo zato, ker so ljubili. Vsakršna agresija doseže svoj vrhunec in desetletja sistematičnega maltretiranja so privedla do spontanega protesta, danes znanega kot parada ponosa.
Nešteti nepojasnjeni umori, na hektolitre prelite krvi in druge oblike nasilja niso ustrahovali gejev, lezbijk, biseksualcev in transseksualnih oseb, da se ne bi zoperstavili nečloveškim razmeram, v katere jih je pahnila s sovraštvom prežeta elita.
Večinski heteroseksualni družbi se zdijo tovrstni protesti povsem odveč, saj naj bi propagirali sprevržen način življenja, še posebno privilegiranim belopoltim heteroseksualnim moškim, nekakšnim prototipnim simbolom klene patriarhalne družbe, se ob tem dvigajo lasje.
Biti rojen z osnovnimi človekovimi pravicami je v 21. stoletju še vedno luksuz, čeprav si tisti s »pravim« spolom, odtenkom kože, ekonomskim statusom in etnično pripadnostjo to zelo težko zamišljajo. In tako so postale parade ponosa najbolj odmevni način za ozaveščanje javnosti, da so različni odtenki ljubezni še vedno diskriminirani, ponekod celo kazensko preganjani ali obsojeni na smrt. Zato se tudi v našem družbenem okolju ljudje raje skrivajo v zlaganih hetero zvezah, ozaljšanih z otroki, da ne bi odstopali od stereotipnega povprečja, v katerem mož in žena še vedno predstavljata klišejski temelj družine. Vse za to, da bo sosed zadovoljen, četudi na škodo lastne sreče.
Ampak s svobodo izražanja, ki ne sme omejevati svobode drugih, je zavel nov veter in razprostrl jadra raznolikim oblikam ljubezni, da zaživijo v vsem svojem sijaju. Ni naključje, da so s temi, za klerikalno in ozkogledno populacijo nesprejemljivimi načini seksualne identifikacije, povezali najlepši naravni pojav – mavrico.
Pisana zastava je v pol stoletja, odkar ponosno plapola na povorkah, z Ljubljanskega gradu, v izložbah neštetih multinacionalk, celo na pročeljih ambasad po svetu, postala simbol enakih pravic za vse prebivalce tega planeta. Niti nestrpni režim ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je svojim ambasadorjem prepovedal, da bi med obdobjem parad ponosa z izobešanjem mavričnih zastav izrazili solidarnost do vseh nians ljubezni, ni zamajal človečnosti njegovega veleposlanika v Berlinu.
Ta je v znak spoštljivosti ob Brandenburških vratih, kjer se bohoti mogočna ameriška ambasada, razobesil velikansko mavrico in slavnostno podprl drugo največjo evropsko parado. Na njej je sodelovalo milijon ljudi, poleg turistov in domačinov se je po skoraj celodnevnem sprehodu skozi nemško prestolnico, na končni postaji med Ulico 17. junija pa vse tja do bulvarja Pod lipami, pretakalo raznobarvno morje neštetih narodnosti, spolov, starosti, oblik družin ... Vsi z istim sporočilom, da je ljubezen univerzalna pravica, ki je nikomur in z nobenim zakonom ne bi smeli kratiti.
Nešteti nepojasnjeni umori, na hektolitre prelite krvi in druge oblike nasilja niso ustrahovali gejev, lezbijk, biseksualcev in transseksualnih oseb, da se ne bi zoperstavili nečloveškim razmeram, v katere jih je pahnila s sovraštvom prežeta elita.
Večinski heteroseksualni družbi se zdijo tovrstni protesti povsem odveč, saj naj bi propagirali sprevržen način življenja, še posebno privilegiranim belopoltim heteroseksualnim moškim, nekakšnim prototipnim simbolom klene patriarhalne družbe, se ob tem dvigajo lasje.
Biti rojen z osnovnimi človekovimi pravicami je v 21. stoletju še vedno luksuz, čeprav si tisti s »pravim« spolom, odtenkom kože, ekonomskim statusom in etnično pripadnostjo to zelo težko zamišljajo. In tako so postale parade ponosa najbolj odmevni način za ozaveščanje javnosti, da so različni odtenki ljubezni še vedno diskriminirani, ponekod celo kazensko preganjani ali obsojeni na smrt. Zato se tudi v našem družbenem okolju ljudje raje skrivajo v zlaganih hetero zvezah, ozaljšanih z otroki, da ne bi odstopali od stereotipnega povprečja, v katerem mož in žena še vedno predstavljata klišejski temelj družine. Vse za to, da bo sosed zadovoljen, četudi na škodo lastne sreče.
Ampak s svobodo izražanja, ki ne sme omejevati svobode drugih, je zavel nov veter in razprostrl jadra raznolikim oblikam ljubezni, da zaživijo v vsem svojem sijaju. Ni naključje, da so s temi, za klerikalno in ozkogledno populacijo nesprejemljivimi načini seksualne identifikacije, povezali najlepši naravni pojav – mavrico.
Pisana zastava je v pol stoletja, odkar ponosno plapola na povorkah, z Ljubljanskega gradu, v izložbah neštetih multinacionalk, celo na pročeljih ambasad po svetu, postala simbol enakih pravic za vse prebivalce tega planeta. Niti nestrpni režim ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je svojim ambasadorjem prepovedal, da bi med obdobjem parad ponosa z izobešanjem mavričnih zastav izrazili solidarnost do vseh nians ljubezni, ni zamajal človečnosti njegovega veleposlanika v Berlinu.
Ta je v znak spoštljivosti ob Brandenburških vratih, kjer se bohoti mogočna ameriška ambasada, razobesil velikansko mavrico in slavnostno podprl drugo največjo evropsko parado. Na njej je sodelovalo milijon ljudi, poleg turistov in domačinov se je po skoraj celodnevnem sprehodu skozi nemško prestolnico, na končni postaji med Ulico 17. junija pa vse tja do bulvarja Pod lipami, pretakalo raznobarvno morje neštetih narodnosti, spolov, starosti, oblik družin ... Vsi z istim sporočilom, da je ljubezen univerzalna pravica, ki je nikomur in z nobenim zakonom ne bi smeli kratiti.
