Kolumna Tomaža Miheliča: Na toplo

Pravijo, da si je svobodo treba izboriti, zato sem vzel stvari v svoje roke. Zatohel od večmesečnega prisilnega ždenja v svoji občini, zmeden od ustrahovanja, ali si sredi ulice sploh še smem v usta vtakniti žvečilko, ne da bi me zaradi tega bogokletnega prekrška oglobili, in zasičen od shizofrenih vladnih ukrepov sem moral nekaj ukreniti, preden se mi dokončno ne utrga.

Že zadnji teden novembra sem si rezerviral letalsko vozovnico za obisk otoka, ki sem se ga v petnajstih letih naužil najmanj ducatkrat. Do nedavnega je veljal še za edino oranžno zatočišče v Evropi, kar je primamilo turiste iz vseh vetrov, tudi iz Slovenije. Toda naši uradni govorci so strašili in žugali s prstom, da gorje prestopnikom, ki si bodo drznili zapustiti domovino. Tam zunaj namreč na vas preži nevarna pošast, željna človeške krvi. Še posebno ji gredo v slast od strahu shirana trupla prebivalcev šentflorjanske doline. Zamolčali pa so, da je najbolj učinkovit protistrup pogum v kombinaciji z zdravim razumom, kar pomeni, da upoštevanje zapovedanih predpisov povsem zadostuje za brezskrbno preživljanje zasluženega oddiha.

Edini razlog za vstop na kanarsko otočje, kamor sem z vso odgovornostjo in strastjo pobegnil, je negativen PCR-test, le da ta ne sme biti starejši od dvainsedemdesetih ur. Ob pristanku na letališču obljubljene dežele te najprej toplo pozdravi sonce, nato pa še ljudje, katerih nasmehi žarijo kar čez zaščitne maske.

Skrben, a prijazen in umirjen pregled zahtevane dokumentacije poteka brez zvijanja v drobovju, pospremljen celo z duhovitimi vložki profesionalnega osebja. In potem se zasliši skoraj pozabljena beseda dobrodošlice kot spodbuden uvod za začetek sanjske pustolovščine.

Šele tukaj sem spoznal, zakaj naši pajaci narod nagovarjajo, naj se zadržujejo doma. Verjetno jih je strah, da bi drugod uvideli, kako do človeka prijazno se lahko izvaja ukrepe. Tudi tukaj se namreč morajo nositi maske, vendar se nad sicer redke neposlušneže ne pošilja armada inšpektorjev, da bi jim napisali vrtoglave kazni. Predvsem se opozarja in svetuje. Pred trgovinami in bankami ni kolon čakajočih ljudi, policijska ura je zapovedana v času, ko mesto spi, torej med eno in šesto uro zjutraj.

Restavracije, bari, lokali so odprti in mize so na predpisanih varnostnih razdaljah. Le kadilci so malce zapostavljeni, saj se niti na terasah ne sme uživati v nikotinski razvadi. Priznam, ta ukrep mi je kot nekadilcu še posebno prijal. Najbolj pa sem se razveselil silvestrovanja na plaži, kar je nagradilo vse mukotrpne mesece preteklega leta.

Divji veter je kuštral lase in nosil pesek iz okoliških sipin. V nasprotju s peskom v oči, ki nam ga mečejo vladni veljaki, je puščavski deloval kot naravni piling, četudi se je zažiral v vsako telesno odprtino, torej tudi tja, kamor sonce nikoli ne posveti.
Takole dopustniško zleknjen na brisači sem se potapljal v brezskrbne izraze ljudi, oblečene le v plašč čiste svobode, in se skupaj z njimi metal v divje valove, ki so z nas spirali vso čustveno navlako temačnega obdobja, na katero bo čez desetletja ostal le bežen spomin. Pred mano je še nekaj sproščenih dni, potem pa se bo treba vrniti tja, od koder sem pobegnil. In snovati nove načrte za pogumne odločitve.