NA EKS
Kolumna Tomaža Miheliča: Ne-kulturno
Prešernov dan je praznik kulture, dan, za katerega si aktualna oblast prizadeva, da bi o njem govorili le še v pretekliku.
Odpri galerijo
Težko je nanizati misli o resorju, ki definira ljudstvo, a mu vodilni vztrajno in načrtno obračajo hrbet. Države brez kulture ni, pa čeprav se vodilni na vse načine trudijo, da bi razvrednotili to dejstvo. Naslajanje nad nemočjo zaposlenih v celotnem kulturniškem sektorju je očitno, nas pa s svojimi prijemi močno spominjajo na ekstremni totalitarizem prejšnjega stoletja.
Da se na ustvarjalnih hrbtih lomijo najbolj debela kopja, pritrdi pojem slovenske umetnosti, Svetlana Makarovič, ko pove, da je bila umetnost vseskozi na preizkušnji in je vedno zmagala. Ob tem obudi verze heroja Pinka Tomažiča, ki v eni svojih bolj prepoznavnih pesnitev pravi – če so nam vzeli svobodo, nam pesmi ne morajo vzet, če več zatirali nas bodo, več bomo morali pet.
»Zlo nikoli ne more zmagati, dokler obstaja umetnost in dokler smo živi umetniki,« je prepričana pisateljica, pesnica in šansonjerka. Kako izrojen in hujskaški je odnos aktualne politike do kulture, pričajo številni zapisi njihovih predstavnikov, ki naravnost tekmujejo, kdo bo razvrednotil vse, kar je bilo ustvarjeno, že davno preden so se njihove zadnjice udobno namestile na oblazinjeno državno sedežno garnituro.
Z nje se radi šopirijo, koliko denarja so raji podarili za preživetje v teh kriznih časih, in v isti sapi pozabljajo, da so soustvarili te nevzdržne ter za marsikoga pogubne razmere. Iz zapisov evropske poslanke Romane Tomc se denimo zlahka razbere njeno brezsramno naslajanje nad dejstvom, da je večina kulturnikov na kolenih in da marsikdo med njimi sploh ni vreden podpore, kajti njihove stvaritve menda niso dobro razumljive. Ob tem seveda ne pozabi omeniti dobrotniških gest svojih političnih kolegov, da so nam dali pomoč. Oni so nam dali???!!! Pametuje, kot da so razvezali svoje mošnjičke, v katere so shranili nakradene zlatnike in nam jih robinhoodovsko podarili, da ne bomo crknili od lakote.
Obstaja še kaj bolj sprevrženega od nadutosti politikantov, plačanih iz davkoplačevalskega denarja, ustoličenih za dobrobit celotnega naroda, ki ne premorejo niti drobca kulture?! Kupujejo si cenene politične točke s turističnimi boni, obenem pa zavestno ignorirajo eno najbolj pomembnih nacionalnih področij, po katerem je poimenovan celo praznik.
Prešernov dan je praznik kulture, dan, za katerega si aktualna oblast prizadeva, da bi o njem govorili le še v pretekliku. Vsaj takšne signale pošiljajo s svojo, kot jim očitajo nasprotniki, delinkventno držo.
Da se na ustvarjalnih hrbtih lomijo najbolj debela kopja, pritrdi pojem slovenske umetnosti, Svetlana Makarovič, ko pove, da je bila umetnost vseskozi na preizkušnji in je vedno zmagala. Ob tem obudi verze heroja Pinka Tomažiča, ki v eni svojih bolj prepoznavnih pesnitev pravi – če so nam vzeli svobodo, nam pesmi ne morajo vzet, če več zatirali nas bodo, več bomo morali pet.
»Zlo nikoli ne more zmagati, dokler obstaja umetnost in dokler smo živi umetniki,« je prepričana pisateljica, pesnica in šansonjerka. Kako izrojen in hujskaški je odnos aktualne politike do kulture, pričajo številni zapisi njihovih predstavnikov, ki naravnost tekmujejo, kdo bo razvrednotil vse, kar je bilo ustvarjeno, že davno preden so se njihove zadnjice udobno namestile na oblazinjeno državno sedežno garnituro.
Z nje se radi šopirijo, koliko denarja so raji podarili za preživetje v teh kriznih časih, in v isti sapi pozabljajo, da so soustvarili te nevzdržne ter za marsikoga pogubne razmere. Iz zapisov evropske poslanke Romane Tomc se denimo zlahka razbere njeno brezsramno naslajanje nad dejstvom, da je večina kulturnikov na kolenih in da marsikdo med njimi sploh ni vreden podpore, kajti njihove stvaritve menda niso dobro razumljive. Ob tem seveda ne pozabi omeniti dobrotniških gest svojih političnih kolegov, da so nam dali pomoč. Oni so nam dali???!!! Pametuje, kot da so razvezali svoje mošnjičke, v katere so shranili nakradene zlatnike in nam jih robinhoodovsko podarili, da ne bomo crknili od lakote.
Obstaja še kaj bolj sprevrženega od nadutosti politikantov, plačanih iz davkoplačevalskega denarja, ustoličenih za dobrobit celotnega naroda, ki ne premorejo niti drobca kulture?! Kupujejo si cenene politične točke s turističnimi boni, obenem pa zavestno ignorirajo eno najbolj pomembnih nacionalnih področij, po katerem je poimenovan celo praznik.
Prešernov dan je praznik kulture, dan, za katerega si aktualna oblast prizadeva, da bi o njem govorili le še v pretekliku. Vsaj takšne signale pošiljajo s svojo, kot jim očitajo nasprotniki, delinkventno držo.