Kolumna Tomaža Miheliča: Novinarske pisure

Delo novinarja je s poplavo internetnih medijev krepko izgubilo svojo vrednost. Še nikoli ni bila resnica tako presneto cenjena in pomembna kot v času lažnih novic. Ločiti fejk njus od verodostojnega poročanja, katerega edini namen je obvestiti javnost s kredibilnimi informacijami, zahteva predvsem zdrav razum, ki pa ga s hitrim tempom življenja kronično primanjkuje. Ljudje postajajo otopeli od vsakodnevnega novičarskega bombardiranja in tekmovanja v plasiranju čim bolj servilnih člankov. Vodilo marsikaterega medija ni več zalaganje bralcev z resnico, temveč s čim bolj abotnimi in degutantnimi skrpucali, da bi pridobili enormno število klikov. Redki še ohranjajo integriteto in spoštovanje novinarskega kodeksa, se poglabljajo v zgodbe, o katerih poročajo, in si prizadevajo, da bi zaobjeli celoten pogled določene problematike oziroma pojava. Včasih se je točno vedelo, če boš za resnico pobrskal po nekem časopisu, jo boš tudi našel.

Danes je to bralcu praktično onemogočeno, saj se uredniki in posledično tudi avtorji menjavajo hitreje kot letni časi. In najpogosteje se za vsemi temi rošadami skriva politični kapital. Z nasproti mislečimi se obračunava brez usmiljenja, z najbolj nizkotnim besednjakom, čemur smo priča v aktualnem primeru nabave zaščitne opreme. Zdravniki, ki rešujejo življenja in se izpostavljajo v dobro pravice, postajajo orodja ministrskih veljakov, da ti brez vsakršnih posledic blatijo njihovo dobro ime in razvrednotijo še tisto nekaj, kar je ostalo dobrega v naši družbi. Ljudje, zaslepljeni od ideologij, pa se v areni bede in nemoči obmetavajo z očitki, kdo je bel, rdeč, črn … Prepričani v svoj prav ali, bolje rečeno, v prav svojih mnenjskih pastirjev jim je figo mar za odpravo sistemske korupcije.

Če se že krade, naj se krade vsaj pod pravo barvo! In tako zavestno podpirajo delovanje po principu, da laž obkroži polovico sveta, še preden se resnica sploh poda na pot. Vedno več medijev uporablja to pravilo, ki ga je mogoče razkriti že s kančkom zdrave kmečke pameti. Verodostojni novinarji v svojih člankih nikoli ne bodo uporabljali ponižujoče retorike in z grešniki ne bodo obračunavali na osebni ravni. Redki so namreč oplemeniteni z okusno mero cinizma, da bi znali vse skupaj oviti v tančico humorja. Še najbližje temu so kolegi in kolegice iz družabnega tiska, ki se načeloma posvečajo bolj obrobnim, sproščenim, zabavnim in življenjsko ne tako resnim temam. Miha Šalehar jih je pod skupnim imenovalcem nagovoril s pisurami, kar se jim odlično poda. Ampak tudi pisure niso več to, kar so nekdaj bile. V zlatih časih rumenega čtiva, ko je ekskluzivna novica veljala za suho zlato, so se uredništva trudila, da bi se dokopala do čim bolj odmevnih novic.

Danes pa se raje oborožijo z ovaduhi, zaposlenimi v tiskarnah, da jih ti obveščajo, kaj bo na naslovnicah konkurenčnih revij. Potem urednice naščuvajo svoje pisure, naj pokličejo znane osebnosti ter iz njih izsilijo izjavo, kajti v nasprotnem primeru si bodo primorani stvari izmisliti in o njih poročati v negativnem kontekstu. Z dobrim pravniškim posvetom bi morali tovrstno početje obravnavati za kaznivo, a to je v deželi, kjer se na očeh javnosti povsem transparentno kradejo milijoni, pravljica za lahko noč. Pa miren spanec!