Kolumna Tomaža Miheliča: O odpuščanju

V človeški navadi je, da hitro planemo, saj si prilaščamo pravico stegovati jezik tudi tam, kjer se nas nič ne tiče. Zdi se, da si s tem kupujemo odpustke in se tolažimo, da v resnici sploh nismo tako slabi. Če bi upoštevali vse google znanstvenike in kavč prvake, ki so v tem letu s prebiranjem na milijone spletnih člankov obogatili znanje in stopili ob bok svetovnim veleumom, potem so vse skrbi odveč. Prihodnost je svetla, kajti med nami je toliko Einsteinov, da je samo vprašanje časa, kdaj bomo odkrili – vse.

Zlasti pa smo strokovnjaki v moraliziranju, kjer nam ni para! To se je vnovič izkazalo v primeru Timija Zajca, tistega poskočnega mladeniča, ki je v preteklih sezonah tako suvereno zmagoval, da se je naša smučarska nacija nadejala novega kralja skakalnic. Že po prvih stopničkah smo si ga prilastili, ker tako pač gre. Športniki so vendar nacionalna last, toda samo takrat, ko posegajo po medaljah. Po sistemu bodi tiho, pridno treniraj, žrtvuj mladost, zdravje in ne nazadnje še življenje, da bo raja pred malimi zasloni imela zapolnjen vikend, predvsem pa ne izražaj svojih pomislekov, frustracij, težav. Ampak Timi je storil ravno to, zato so ga javno razvrednotili.

Z enim zapisom, s katerim si je drznil kritizirati delo nedotakljivih trenerjev, zlasti pa vodilnih v športnem sistemu, si je nakopal hordo sovražnikov. Kaj si ta smrkavec sploh misli, da je, so bentili in udrihali po drobnem, koščenem životcu. Celo novinarji nacionalne televizije so si drznili obsojati skakalčevo izjavo na družabnih omrežjih. Zmotil jih je način in ne vsebina, česar smo vajeni že iz preteklosti. Zelo zgovorno je namreč, da so vsi preostali skakalci, ki so sodelovali na žolčnem svetovnem prvenstvu v Planici, z všečkom podprli reprezentančnega kolega, ker je zbral pogum, se izpostavil in opozoril na nepravilnosti v ekipi. Sicer velja nenapisano pravilo, da se umazanega perila ne pere v javnosti, toda stiska je bila očitno prevelika in vodstvene napake so se ponavljale, vse pa se je odslikavalo na slabih rezultatih.

Zanje so v večini vedno krivi le skakalci oziroma športniki, zatohel in skorumpiran sistem pa mirno melje naprej. Ne le v smučarski zvezi, ampak tudi drugje, kjer vlada nepotizem in se odgovorni oborožijo s somišljeniki ter si tako ustvarijo status nedotakljivih. In mladi upi, nesporni talenti, potencialni bodoči prvaki so primorani plesati v ritmu, ki jim ga narekujejo od zgoraj. Brž ko se nekdo dvigne iz povprečja, opozori na napake, že jih dobi po betici. Javnost, tisti dobri stari razsodnik, pa ga neusmiljeno pokonča, kljub temu da se mora grešnik za mir v hiši posuti s pepelom, se ponižno opravičiti, če želi nadaljevati športno kariero. Odpušča se samo tistim pri koritu, sleherniki so obsojeni na večni ogenj, vse do naslednjih vrhunskih rezultatov, ko jim bodo ti isti rablji spet lizali čevlje. Razmislite malce o tem ob letošnjih praznikih, kajti časa imate na pretek. Pa lep, miren in odpuščanja poln božič vam želim.