NA EKS
Kolumna Tomaža Miheliča: Odbojka ni fuzbal
Mi pa smo postali ponosni podprvaki Evrope, za kar si četa Alberta Giulianija zasluži globok poklon in vse spoštovanje.
Odpri galerijo
Da se odbojkarsko srebro lesketa v zlatih odtenkih, ni tolažba, ampak sinonim še ene slovenske športne pravljice. FOTO: REUTERS
Šport iz nas privleče najbolj pristna čustva, bodisi srečo, veselje, evforijo bodisi bes, jezo in frustracije. Nič drugače ni bilo z nedavnim odbojkarskim evropskim prvenstvom, kjer so se naši bojeviti fantje udarili za tron stare celine. V pičlih nekaj dneh jim je uspelo zediniti Slovenijo, jo prikovati pred male zaslone in večkrat zaporedoma napolniti dvorano Stožice, kar ni uspelo še nobenemu kolektivnemu športu doslej.
Spet se je skakalo, norelo, navijalo, mahalo s trobojnico in ponosno prepevalo Zdravljico. Vse do odločilne tekme za zlato, ko so na površje privreli demoni, skriti v precej gnili podzavesti tistih, ki so se še do zadnjega izdajali za zveste navijače, podpornike, ljubitelje športa na splošno. Kavč komentatorjev smo se že privadili, zato nas zlonamerni izbruhi na družabnih omrežjih po gladki zmagi Srbov niso presenetili. Bistveno bolj je v oči pa tudi srce bodel zapis predsednika nogometnega kluba Interblock dr. Igorja Pušnika. Njegove besede niti pod razno ne pritičejo visokemu športnemu funkcionarju, kaj šele profesorju, najbolj šokantno pa je dejstvo, da se na tako nizkotni nivo spusti nekdanji rokometaš.
Očitki, da si fantje niso dovolj želeli zmage, da so pogoreli, da jih trener ni spodbujal, kot bi moral, ker ne govori istega jezika, da je bil dotični gospod Pušnik v prvih vrstah pariške dvorane in se je na vse grlo drl na naše reprezentante, da bi jih motiviral, naj se dvignejo in porazijo nasprotnike ….
Vse to so seveda kriki užaljenega otroka in zdi se, da svoje nedosežene sanje, cilje, ambicije iz aktivne kariere, v kateri se niti približal ni nivoju, na katerem so naši odbojkarji, uporablja za orožje. Spravil se je celo na večtisočglave slovenske navijače, ki menda niso znali ubrano skandirati navijaških parol in so bili po njegovem prepričanju bleda senca vzdušja iz ljubljanske arene. Šel je tako daleč, da je z obšankarskim besednjakom zapisal, kar bom seveda zaradi spoštovanja srebrnih junakov in bralcev omilil z zvezdicami.
»Klemen, pa j*** vam mater, a ste prišli zmagat ali po srebrno medaljo? Igrajte, kot da igrate zadnjič v življenju. Umirajte na igrišču in nihče vam ne bo ničesar očital. Dajte malo življenja iz sebe in se nehajte trepljati po ramah in podajati roke kot ene pi*ke. Glede na lastne izkušnje iz aktivne kariere in potem še ves čas iz aktivne vloge v športu lahko samo rečem, da so se predali, še preden so sploh poskusili poscati kri, kot rečemo športniki,« je bruhal ali po njegovi maniri »scal« svoj gnev.
Dno dna, bi lahko rekli, kajti fantje so od samega začetka prvenstva napovedovali boj za zlato in ga tudi uresničili. Nihče si tega ni bolj želel ter zaslužil kot prav oni, zato so vsi očitki brez vsakršne utemeljitve.
Odbojka pač ni nogomet, rokomet ali kak drug šport z žogo, kjer bi lahko s fizično močjo nadigral nasprotnika.
Ni neposrednega kontakta med igralci in ločeni so z mrežo, zato je vse osredotočeno na tehniko in taktiko, ki so jo Srbi, predvsem po zaslugi Kovača, bivšega trenerja naših fantov, odlično naštudirali. In zmagali. Mi pa smo postali ponosni podprvaki Evrope, za kar si četa Alberta Giulianija zasluži globok poklon in vse spoštovanje.
Spet se je skakalo, norelo, navijalo, mahalo s trobojnico in ponosno prepevalo Zdravljico. Vse do odločilne tekme za zlato, ko so na površje privreli demoni, skriti v precej gnili podzavesti tistih, ki so se še do zadnjega izdajali za zveste navijače, podpornike, ljubitelje športa na splošno. Kavč komentatorjev smo se že privadili, zato nas zlonamerni izbruhi na družabnih omrežjih po gladki zmagi Srbov niso presenetili. Bistveno bolj je v oči pa tudi srce bodel zapis predsednika nogometnega kluba Interblock dr. Igorja Pušnika. Njegove besede niti pod razno ne pritičejo visokemu športnemu funkcionarju, kaj šele profesorju, najbolj šokantno pa je dejstvo, da se na tako nizkotni nivo spusti nekdanji rokometaš.
Očitki, da si fantje niso dovolj želeli zmage, da so pogoreli, da jih trener ni spodbujal, kot bi moral, ker ne govori istega jezika, da je bil dotični gospod Pušnik v prvih vrstah pariške dvorane in se je na vse grlo drl na naše reprezentante, da bi jih motiviral, naj se dvignejo in porazijo nasprotnike ….
Vse to so seveda kriki užaljenega otroka in zdi se, da svoje nedosežene sanje, cilje, ambicije iz aktivne kariere, v kateri se niti približal ni nivoju, na katerem so naši odbojkarji, uporablja za orožje. Spravil se je celo na večtisočglave slovenske navijače, ki menda niso znali ubrano skandirati navijaških parol in so bili po njegovem prepričanju bleda senca vzdušja iz ljubljanske arene. Šel je tako daleč, da je z obšankarskim besednjakom zapisal, kar bom seveda zaradi spoštovanja srebrnih junakov in bralcev omilil z zvezdicami.
»Klemen, pa j*** vam mater, a ste prišli zmagat ali po srebrno medaljo? Igrajte, kot da igrate zadnjič v življenju. Umirajte na igrišču in nihče vam ne bo ničesar očital. Dajte malo življenja iz sebe in se nehajte trepljati po ramah in podajati roke kot ene pi*ke. Glede na lastne izkušnje iz aktivne kariere in potem še ves čas iz aktivne vloge v športu lahko samo rečem, da so se predali, še preden so sploh poskusili poscati kri, kot rečemo športniki,« je bruhal ali po njegovi maniri »scal« svoj gnev.
Dno dna, bi lahko rekli, kajti fantje so od samega začetka prvenstva napovedovali boj za zlato in ga tudi uresničili. Nihče si tega ni bolj želel ter zaslužil kot prav oni, zato so vsi očitki brez vsakršne utemeljitve.
Odbojka pač ni nogomet, rokomet ali kak drug šport z žogo, kjer bi lahko s fizično močjo nadigral nasprotnika.
Ni neposrednega kontakta med igralci in ločeni so z mrežo, zato je vse osredotočeno na tehniko in taktiko, ki so jo Srbi, predvsem po zaslugi Kovača, bivšega trenerja naših fantov, odlično naštudirali. In zmagali. Mi pa smo postali ponosni podprvaki Evrope, za kar si četa Alberta Giulianija zasluži globok poklon in vse spoštovanje.
