Kolumna Tomaža Miheliča: Ognjena evrovizijska zgodba

Vsakdo izmed nas se je moral letos sprijazniti, da bo prikrajšan za kakšnega od njemu ljubih dogodkov. Jaz sem ostal kar brez treh, od turnirja Zvezde plešejo do olimpijskih iger in spektakularnega glasbenega tekmovanja Evrovizije. Če sem se moral pri prvih dveh zadovoljiti s posnetki iz preteklih sezon, pa me praznik svetlobno-pirotehničnih efektov, bleščičkastih podob in barvite fuzije muzikalnih stvaritev ni povsem pustil na cedilu.

V zameno za dvotedensko rajanje sredi nizozemskega Rotterdama se je ameriški velikan Netflix odločil predvajati komično parodijo z naslovom Eurovision Song Contest: The Story of Fire Saga. Da bi bilo videti vse čim bolj bizarno, so v osrednjo zgodbo namočili eno izmed dežel, ki nam tudi sicer pogosto postreže s precej nevsakdanjimi nastopi.

Islandija je že s svojim jezikom in nekaterimi historičnimi predispozicijami idealna za preplet zbadljivega cinizma in očitnega delanja norcev. In če vanjo naselimo še glavnega protagonista Larsa Erikssonga, potem so salve smeha zagotovljene. Tega naivnega, dobrosrčnega sanjača je odlično upodobil Will Ferrell, ki se je podpisal pod scenarij in produkcijo, ob njem pa je zablestela Rachel McAdams, v vlogi nesojene evrovizijske zmagovalke Sigrit Ericksdottir. Za pravi zvezdniški pedigre sta poskrbela ameriška pevka Demi Lovato in James Bond Pierce Brosnan, s čimer so med vrsticami sporočili, da največji festival na svetu le ni tako mavričen, kot mu pripisujejo, saj se z njim povezuje celo največje alfa samce šov biznisa.

Skozi pol tretjo uro se na skrajno ekscentričen način prikazuje bitka za evrovizijsko krono, za katero so nekateri pripravljeni tudi ubijati. Otroške sanje o tem, kako bi za svojo državo pripeli prvo zgodovinsko zmagoslavje, enačijo z verovanjem v bajeslovna bitja, ki so na koncu bolj usodna od sosedskih odnosov in nepogrešljivega lobiranja za glasove. Upoštevajoč dejstvo, da je ideja nastala čez lužo, v deželi ameriških sanj, ne preseneča, da so se svojstveno lotili tudi obračuna z večnimi rivali Rusi. Njim so naprtili težo gejevskega lobija, tako očitnega, da ga opazi še Stevie Wonder. Da vse skupaj le ne bi bila ena sama parodična fikcija, so vključili nekaj legendarnih osebnosti, brez katerih Evrovizija ne bi bila to, kar je.

Poleg odmevnih zmagovalcev so denimo vlogo osrednjega komentatorja pripisali edinstvenemu Angležu Grahamu Nortonu, znanemu po brezkompromisno sarkastičnih izjavah na račun nastopajočih. V piš resnice so ujeli še eno dejstvo, ko se med nestrpnim čakanjem na rezultate v veliki finale uvrstijo naši južni bratje Hrvati, Slovenci pa na tabeli ostanemo brez ene samcate točke.

Na koncu precej osladno slavi ljubezen, a četudi sem vam izdal katero od skrivnosti, se boste ob gledanju te evrovizijske filmske uspešnice dodobra narežali. Zanemariti ne gre niti glasbe, saj se zna zgoditi, da si boste refrene nekaterih skladb požvižgavali še dolgo v poletje.