Kolumna Tomaža Miheliča: Pa pojdimo od začetka

Prvi september je za marsikaterega otroka in najstnika nočna mora, saj vsi pač ne gredo z užitkom v šolo. Letošnji začetek novega šolskega leta je za naše mladeniče in mladenke še posebno stresen, ker se morajo skrivati pod maskami, v zatohlosti lastnega ogljikovega dioksida. Da pretirano vdihavanje tega plina povzroča glavobol in pekoče draženje grla, je sekundarnega pomena, kakor tudi dejstvo, da funkcionalna zaščita kirurških mask traja pičlih dvajset minut, torej manj kot polovica šolske ure. Sploh se nočem postaviti v kožo šestletnika, ki z veliko težko torbo doživlja ognjeni krst, se privaja na novo okolje, sošolce, učne metode, ob tem pa je primoran upoštevati rigorozne varnostne ukrepe. Ustvarja se občutek, da ne gre za zaščito, ampak priložnost, da se s sistematičnim ustrahovanjem in omejevanjem osebnih pravic začne že pri najmlajših. Glede smotrnosti nošenja mask si namreč niti stroka ni enotna, kaj šele laična javnost, zmedena in utrujena od nenehnega obmetavanja z diarejo informacij. Zato je stopnja stresa, ki ga doživljajo otroci, bistveno bolj škodljiva od vsakega virusa. Ozrimo se na začetek te kalvarije, ko se je grozilo in strašilo z vseh koncev, se kupovalo, izkoriščalo, kradlo, manipuliralo, besedi maska in respirator pa nista smeli manjkati v nobenem stavku. Kje so zdaj vsi ti silni respiratorji, nabavljeni v ihti in pod pretvezo, da gre za zdravje vseh nas?! Zakaj se naši politični veljaki med svojimi nekonstruktivnimi sejami niso okitili z maskami iz serviet, ki so nas stale na stotine milijonov?!

Zakaj so na zaostritev ukrepov taktično počakali, dokler se poslanci niso vrnili s počitnikovanja na Hrvaškem, in šele potem nonšalantno uvedli karanteno za zamudnike in septembrske turiste?! Verjetno je skeptikom zdaj bolj jasno, zakaj nekateri še vedno kolesarijo in ob petkih miroljubno opozarjajo na nepravilnosti, zavajanja, kratenja človekovih pravic in načrtnega ugonabljanja kulture. Veste, v čem je razlika med koncertom na prostem in mašo na Brezju? Na prvem se lahko zbere le peščica ljudi in gorje jim, če ne upoštevajo varnostne razdalje, na drugem pa se lahko gnete tri tisoč vernikov, večinoma brez predpisanih mask in brez vsakršnih sankcij. Selektivna obravnava državljanov je le olje na ogenj besa in vsesplošnega nezadovoljstva. Svetovne metropole so se začele spreminjati v zbirališče nepreglednih množic, sitih nasprotujočih si trditev in bogatenja na eni ter hiranja na drugi strani. Večina medijev zaradi takšnih in drugačnih interesov molči, nekatere družabne platforme celo brišejo objave z vsebinami, ki apelirajo na demonstracije. Farmacevtski giganti pa vzporedno s tem bijejo časovno bitko in tekmujejo, kdo se bo prej omastil in na tržišče ponudil odrešujoče cepivo, s katerim bodo rešili človeštvo. Kako dolgo bomo še zdržali, ni več retorično vprašanje, in čeprav je slovenska nrav potrpežljiva, hrbtenica pa hlapčevsko upogljiva in pripravljena prenašati težke udarce, bo prej ali slej nekje počilo. Ali palica ali hrbtenica. Morda pa celo od koga betica.