Kolumna Tomaža Miheliča:Poln želodec in prazna glava

»Naša četica koraka, strumno in veselo, drug za drugim v ravni vrsti, zdaj gremo na delo.« Himni našega in vašega zgodnjega otroštva so v sodobni verziji spremenili končni cilj, kjer četica več ne koraka na šiht, ampak se drenja v nepregledno dolgi kači zamaskirancev pred trgovinami ali pa se požrtvovalno omamlja v pločevinasti koloni, čakajoč na ameriško specialiteto. Tisti, ki osiroteli in sestradani slovenski duši predstavlja odrešenje in njihov vsakdanji kruh, spečen s korporativno ljubeznijo ultra zdrave turbo krmilnice za človeško drobnico.

Če iz teh prizorov izluščimo slovensko mentaliteto, je ta v popolni sinergiji z aktualnimi političnimi ukanami in smešenjem naše, v predsedniški palači ujete poliglotke Pahorelle. Mantra o tem, kako moramo v času karantene poiskati globlji smisel življenja, je izpuhtela v trenutku, ko se je odprlo prvo okence McSranja. Ne burek, ne gibanica, niti blejska kremšnita in trojanski krof ne premorejo tolikšne glorifikacije kot pomfri in burger iz plastelina. Slavna globalna veriga je očitno rešitelj našega gospodarstva in lakote. Dovolj je bilo družinskega kuhanja po zdravih receptih, objavljanja fotografij spektakularnih koronamenijev, na katere bi bila ljubosumna še Gordon Ramsey in Jamie Oliver.

Hrepeneče čakanje, da jih po grlu spet zapeče od mehurčkov sladke nafte in se jim v želodcih naredi kepa dolgo prebavljivega kruhka, se je izplačalo. Če verniki ob vstajenju njihovega junaka niso smeli romati v cerkve, so lahko zdaj pripadniki prehrambne sekte v trumah drveli pred molilnice in kar za volanom zaužili nujno potrebno dozo E-jev. Ne vitaminov, pač pa aditivov. Vsakemu svoje, tudi kazni tistim, ki so zaradi tega kolektivnega absurda ovirali pretočnost cest, križišč in mestnih krožišč. Po vzoru iz tujine, kjer so policisti pred poslopji drive-inov skrbeli za red v prometu, naših modrih angelov ni bilo na spregled. Verjetno so imeli polne roke dela s preverjanjem golfistov, da slučajno ne bi prihajali iz drugih občin polnit lukenj na travnata igrišča. Menda so bila na udaru le tista, ki niso v lasti političnih veljakov, čeprav naj bi šlo tokrat za naključje in ne sistematični pojav statusnih privilegijev.

Da se podirajo rekordi pri opravljanju terenskega dela, tarnajo tudi inšpektorji. Enega imamo celo v širši rodbini, zato je bila informacija iz prve roke dobrodošla. Izrazil je zaskrbljenost, da živimo v družbi izdajalcev, ovaduhov, hujskačev in tožibab. Pisarniški telefoni namreč zvonijo brez presledka, saj ljudje zagnano prijavljajo svoje sosede, tudi sorodnike, da kršijo pandemične predpise o zapovedani medsebojni razdalji, upoštevanju števila oseb na enem mestu in ostalih ukrepih. Večina prijav se na koncu izkaže za lažne, zanje pa prijavitelj ne odgovarja, saj gre najpogosteje za anonimne klicatelje.

Ob vsem tem zblaznelem svetu, podhranjenim s kritično maso, se kot center v tarči, tam daleč na obzorju svobode in načelnosti, zablešči zvezda upanja. Pravijo ji Ivan Gale, predstavlja pa utelešenje poštenja in že zdavnaj pozabljenih moralnih norm. Človek, ki na tnalo polaga lastno življenje, da bi v dobrobit precej pasivnega naroda razkrinkal politične malverzacije, podobne tistim iz najbolj brutalnih mafijskih filmov. Predvsem pa nas uči, da ni vsak Ivan Ivan.