KOLUMNA
Kolumna Tomaža Miheliča: Pregoreli december
Ne gre mi v glavo, kako so lahko nekateri tako neumni, da izgubljajo svoj dragoceni čas za povsem nekoristne geste.
Odpri galerijo
Vsaj za hip pomislite na tiste, ki res potrebujejo pomoč.
Najbolj veseli mesec v letu se še dobro ni začel, pa smo že povsem izmozgani od novembrske predpraznične evforije. Hiperpotrošniška gonja nas iz leta v leto bolj zasužnjuje, in če se bo nadaljevalo v takšnem tempu, bomo že med poletnimi počitnicami načrtovali Miklavževa, božična in novoletna darila.
Z vsiljevanjem preranega umetelnega občutja radosti povzročajo pravi kaos, ljudje pa naivno nasedajo raznoraznim ponudbam, črnim petkom ter drugim pastem za kupovanje hitro pokvarljive sreče. In tako smo izčrpani, še preden po naših domovih zadišijo novoletne smrečice, cimetovi piškoti in kuhano vino. Zdaj je jasno, da v zgodbi o zagrenjenem možicu, ki ga je odlično utelesil Jim Carrey, ne gre za zlonamerno osebo, ampak je Grinch utelešenje kapitalistične mentalitete, ki nam je že zdavnaj ukradla božič in druge sorodne praznike. Namesto gladkega zdrsa v obdobje veselja, odpuščanja starih zamer, iskanja novih priložnosti za boljši začetek se ukvarjamo s tem, katero mesto bo svetlobno bolj onesnaženo in kateri župan bo za okraševanje zapravil več denarja. Nekje so zaradi lokalnih volitev že mesec dni pred običajnim rokom prižigali lučke in pritlehno kupovali glasove svojih krajanov.
Vendar na koncu smo potrošniki tisti, ki se odzovemo na takšne in drugačne akcije, ugodnosti, popuste in se pustimo slepiti ličnim fotografijam, mamljivo dekoriranim izdelkom, da nam z njimi ustvarjajo skomine ter praznijo denarnice. Mi smo tisti bukslji, ki nasedamo in v istem glasu bentimo čez vse bolj bizarno situacijo. Veseli december je tako izgubil svojo iskrico, mi pa smo od te besedne zveze obdržali le še ime meseca, po katerem smo v otroštvu neizmerno hrepeneli.
Zdaj smo zakorakali v sklepno dejanje letnika 2018, zgarani, skurjeni in otopeli od neprestanega siljenja v to, da moramo biti dobre volje, saj vemo, da se na endorfinčkih bistveno lažje zapravlja. Vprašanje, kam greš pa tokrat za silvestrovo, je le še zguljena fraza oziroma izgovor za kakšen obrobni čvek. Tuhtanja, planiranja in organizacija decembrskih počitnic so izgubili svoj naboj in večina se utrujena od divjega tempa najraje zlekne na domači kavč, povabi nekaj prijateljev, družinskih članov ter po obveznem programu nazdravljanja in pogostitve z užitkom zasmrči v novo leto.
Svojevrstna debilnost so tudi čestitke, ki so jih nekateri še pred iztekom novembra začeli prostodušno pošiljati po družabnih omrežjih. Hvala lepa za takšne prijatelje, četudi le virtualne, ampak me spravijo iz tira, ker mi ne gre v glavo, kako so lahko nekateri tako neumni, da izgubljajo svoj dragoceni čas za povsem nekoristne geste. Raje bi se odpravili v diskont, porabili kakšen evro za nakup osnovnih živil in z njimi razveselili brezdomce ali družine v stiski. Verjemite mi, da ni lepšega darila, ki si ga lahko podarite, če nepričakovano osrečite druge, predvsem tiste, ki so v svojem besednjaku že zdavnaj prečrtali besedici sreča in blagostanje. Košarica dobrot vas ne bo prikrajšala, z njo pa boste upravičili čar in poslanstvo veselega decembra, ko bi moral vsaj za kratek čas vsakdo izmed nas začutiti, da je vendarle človek.
Z vsiljevanjem preranega umetelnega občutja radosti povzročajo pravi kaos, ljudje pa naivno nasedajo raznoraznim ponudbam, črnim petkom ter drugim pastem za kupovanje hitro pokvarljive sreče. In tako smo izčrpani, še preden po naših domovih zadišijo novoletne smrečice, cimetovi piškoti in kuhano vino. Zdaj je jasno, da v zgodbi o zagrenjenem možicu, ki ga je odlično utelesil Jim Carrey, ne gre za zlonamerno osebo, ampak je Grinch utelešenje kapitalistične mentalitete, ki nam je že zdavnaj ukradla božič in druge sorodne praznike. Namesto gladkega zdrsa v obdobje veselja, odpuščanja starih zamer, iskanja novih priložnosti za boljši začetek se ukvarjamo s tem, katero mesto bo svetlobno bolj onesnaženo in kateri župan bo za okraševanje zapravil več denarja. Nekje so zaradi lokalnih volitev že mesec dni pred običajnim rokom prižigali lučke in pritlehno kupovali glasove svojih krajanov.
Vendar na koncu smo potrošniki tisti, ki se odzovemo na takšne in drugačne akcije, ugodnosti, popuste in se pustimo slepiti ličnim fotografijam, mamljivo dekoriranim izdelkom, da nam z njimi ustvarjajo skomine ter praznijo denarnice. Mi smo tisti bukslji, ki nasedamo in v istem glasu bentimo čez vse bolj bizarno situacijo. Veseli december je tako izgubil svojo iskrico, mi pa smo od te besedne zveze obdržali le še ime meseca, po katerem smo v otroštvu neizmerno hrepeneli.
Zdaj smo zakorakali v sklepno dejanje letnika 2018, zgarani, skurjeni in otopeli od neprestanega siljenja v to, da moramo biti dobre volje, saj vemo, da se na endorfinčkih bistveno lažje zapravlja. Vprašanje, kam greš pa tokrat za silvestrovo, je le še zguljena fraza oziroma izgovor za kakšen obrobni čvek. Tuhtanja, planiranja in organizacija decembrskih počitnic so izgubili svoj naboj in večina se utrujena od divjega tempa najraje zlekne na domači kavč, povabi nekaj prijateljev, družinskih članov ter po obveznem programu nazdravljanja in pogostitve z užitkom zasmrči v novo leto.
Svojevrstna debilnost so tudi čestitke, ki so jih nekateri še pred iztekom novembra začeli prostodušno pošiljati po družabnih omrežjih. Hvala lepa za takšne prijatelje, četudi le virtualne, ampak me spravijo iz tira, ker mi ne gre v glavo, kako so lahko nekateri tako neumni, da izgubljajo svoj dragoceni čas za povsem nekoristne geste. Raje bi se odpravili v diskont, porabili kakšen evro za nakup osnovnih živil in z njimi razveselili brezdomce ali družine v stiski. Verjemite mi, da ni lepšega darila, ki si ga lahko podarite, če nepričakovano osrečite druge, predvsem tiste, ki so v svojem besednjaku že zdavnaj prečrtali besedici sreča in blagostanje. Košarica dobrot vas ne bo prikrajšala, z njo pa boste upravičili čar in poslanstvo veselega decembra, ko bi moral vsaj za kratek čas vsakdo izmed nas začutiti, da je vendarle človek.
