Kolumna Tomaža Miheliča: Še en krog

Ležim pod borovci in poskušam odmisliti vsakodnevni balast, nakopičen v mesecih ukrepov, strašenja z grozečim virusom in trepetanja pred negotovo prihodnostjo. Pogled uperim v prostranost prijetno ohlajenega morja, za popolno kičasto kuliso pa poskrbijo beli oblaki, ki se kot orjaški puhasti sloni leno valijo čez vrhove Velebita. Deška modrina me boža z neba in ustvarja občutek neskončnosti. Ko bi le lahko zamrznil ta trenutek in se na novo odtalil šele po vsem tem sranju, hočem reči stanju epidemiološke zaskrbljenosti.

Ozrem se levo in desno, kamor sem lani tak čas škilil rahlo nejevoljen, saj se je okoli mene trlo turistov. To so tisti ljudje, brez katerih bi bilo ogroženo na milijone življenj, eksistencialno odvisnih od finančno bolj ali manj podkrepljenih popotnikov. Tokrat je slika precej klavrna, čeprav mi neznansko godi občutek, da je celoten zaliv le zame in za nekaj počitniških izjem, zleknjenih po okoliških skalah.

Pomislim, kako bodo sploh preživele rodbine domačinov s hrvaškega bisera Raba, kjer zasebni apartmaji in hotelske zmogljivosti samevajo, kot ovdovele starke po zapuščenih vaseh. Nehote sem se znašel na razcepu med lastno udobnostjo in kolektivno bedo, s katero se številni že soočajo. In še preden sem poskušal odgnati temne misli, je zazvonil telefon.

»Si slišal, da je pred vrati drugi val korone,« me je zaskrbljeno pozdravila mami. »Za tiste, ki se domov vračajo iz večine balkanskih držav, je zapovedana dvotedenska karantena. Srčno upam, da ne boš imel težav s prečkanjem hrvaške meje,« je nadaljevala v tipično starševski maniri. Kakšna norija!

Seštevanje gospodarske škode se niti dobro začelo ni, ko nam že žugajo z novimi izbruhi virusa. Komaj smo se malce oddahnili in doumeli, da se bomo morali sprijazniti z drugačno »normalo«, pa smo spet na začetku. Korona gor, korona dol, karantena sem, karantena tja. Če nas bodo še enkrat zaprli za domače zidove, bo lahko to povzročilo več škode kot najhujša epidemija človeštva. Ljudje bodo primorani za preživetje ubrati najbolj skrajne oblike služenja denarja, kar bo ustvarilo idealne razmere za razbohotenje kriminala in dela na črno. Sveta se preprosto ne sme več zaustaviti, vsaj ne tako, kot so počeli doslej. V stoletjih smo se morali privaditi na marsikatero prežečo nevarnost in se priučiti drugačnih življenjskih pristopov, zato ne smemo podleči vsesplošni histeriji.

Lahko nas še tako strašijo, a gospodična korona je navadna smrklja v primerjavi s človeško sovražno nastrojenostjo, požrešnostjo in napuhom. Ta bo morila tudi po tem, ko se bodo mase tolažile z vbrizgavanjem protivirusnih vakcin in bodo pozabile na sleherno željo o opuščanju zastarele miselnosti. Jaz pa še enkrat skočim v morje, preden mi tudi to prepovejo.