NA EKS
Kolumna Tomaža Miheliča: Še je upanje!
Na slovenski sceni skoraj ni osebe, ki bi brezkompromisno pokazala sredinec vsej instantni navlaki in ubrala drugačno pot.
Odpri galerijo
FOTO: OSEBNI ARHIV A. G./INSTAGRAM
Kako presneto smo zabredli kot človeška vrsta, da se objavljanje fotografij brez ličil in filtrov enači z ultimativnim pogumom. Ugajati sebi ali drugim je največja enigma sodobnega časa in veliko njih se ujame na limanice sprenevedanja ter objestne nečimrnosti, da se lahko to slepo prepričanje ponotranji brez vsakršnih posledic.
Na slovenski sceni skoraj ni osebe, ki bi brezkompromisno pokazala sredinec vsej instantni navlaki in ubrala drugačno pot. S tem mislim predvsem na odločne posameznice in ne na muhe enodnevnice, ki se zgledujejo po trendih iz tujine, da bi prekopirale že preverjene metode samospoštovanja.
Bilo je nekaj bledih, predvsem preračunljivih poskusov, da bi se ustvaril občutek, kako neustrašne in hrabre so, ker si drznejo na ogled postaviti svoje strije, celulit in gube. Vse skupaj spominja na dimno zaveso, za katero se vije karavana nezadovoljstva, dvomov in slabe samopodobe. Z eno fotografijo boste res težko ustvarili vtis, da ste se sprijaznili z vsemi tegobami, ki to sploh niso. Na neki način jih razumem, da ni lahko izstopiti iz črede, saj udobje, toplina in zavetje med sebi enakimi preveč prijajo, da bi se upali dvigniti nad obsceno prepričanje o tem, kako priročno je živeti v zablodi. Toda kaj je tukaj tako priročnega, celo blagodejnega, da si ne bi dovolile pokazati svojega pravega obraza?! Tistega, s katerim se zbudite in je po jutranji zabuhlosti prav prikupen.
Le nekaj svetlih izjem je vrednih globokega poklona, ker se ne sprenevedajo in za srečo ne potrebujejo čarobnih računalniških trikov. Alenka Godec in Tina Gorenjak me vedno znova navdušita, ko se odeti v ljubezen do življenja postavita pred objektiv. K temu skoraj zagotovo pripomore vsesplošno zadovoljstvo z vsem, kar počneta, in z nespornim talentom, ki nadomesti vsakršen dvom, da bi potrebovali iskati potrditve z nečim tako banalnim, kot je navidezna popolnost. Absolutno jima verjamem!
Reakcije nad njunim naravnim videzom so vselej navdušujoče, vendar pa mase očaranih sledilk že z naslednjim klikom izrazijo naklonjenost starletam, ki so si obraz in telo dobesedno izmaličile z raznimi telefonskimi aplikacijami. Zdi se, da se večina sploh ne zmore soočiti z resnico, ali pa jim je spletni črv že zdavnaj požrl možgane. S tem vedenjskim vzorcem je okužena masa znanih osebnosti, po katerih se zgleduje raja.
Enkrat na leto, po vzoru sezonskega čiščenja, se junaško odločijo in objavijo fotografijo razbrazdane zadnjice ter pripišejo, da so se rešile težkega okovja vsesplošnega ugajanja. In ženske jih začnejo kovati v zvezde, opevati njihovo neustrašnost, korajžo, malikovano fotografijo pa delijo v tisočerih primerih. Ampak kako butast moraš biti, da ne spregledaš resnice, ki se pokaže že z naslednjo objavo, v kateri je taista junakinja iz zgodbe s povešeno breskvico zdaj prekrita s tono ličil in filtrov. Čemu ves ta lažni alarm, ves ta blef in metanje peska v oči?!
Vse skupaj je zabredlo že tako daleč, da se kazanje v naravni podobi enači s premagovanjem najtežjih življenjskih izzivov. Skoraj nemogoče je verjeti, da lahko isti val navdušenja sprožita mati, ki je premagala raka, in neka frklja, ki je dokazala, da zmore preživeti dan brez umetnih trepalnic.
S strahom se sprašujem, kaj je naslednja stopnja človeške neumnosti.
Na slovenski sceni skoraj ni osebe, ki bi brezkompromisno pokazala sredinec vsej instantni navlaki in ubrala drugačno pot. S tem mislim predvsem na odločne posameznice in ne na muhe enodnevnice, ki se zgledujejo po trendih iz tujine, da bi prekopirale že preverjene metode samospoštovanja.
FOTO: OSEBNI ARHIV A. G./INSTAGRAM
Bilo je nekaj bledih, predvsem preračunljivih poskusov, da bi se ustvaril občutek, kako neustrašne in hrabre so, ker si drznejo na ogled postaviti svoje strije, celulit in gube. Vse skupaj spominja na dimno zaveso, za katero se vije karavana nezadovoljstva, dvomov in slabe samopodobe. Z eno fotografijo boste res težko ustvarili vtis, da ste se sprijaznili z vsemi tegobami, ki to sploh niso. Na neki način jih razumem, da ni lahko izstopiti iz črede, saj udobje, toplina in zavetje med sebi enakimi preveč prijajo, da bi se upali dvigniti nad obsceno prepričanje o tem, kako priročno je živeti v zablodi. Toda kaj je tukaj tako priročnega, celo blagodejnega, da si ne bi dovolile pokazati svojega pravega obraza?! Tistega, s katerim se zbudite in je po jutranji zabuhlosti prav prikupen.
Le nekaj svetlih izjem je vrednih globokega poklona, ker se ne sprenevedajo in za srečo ne potrebujejo čarobnih računalniških trikov. Alenka Godec in Tina Gorenjak me vedno znova navdušita, ko se odeti v ljubezen do življenja postavita pred objektiv. K temu skoraj zagotovo pripomore vsesplošno zadovoljstvo z vsem, kar počneta, in z nespornim talentom, ki nadomesti vsakršen dvom, da bi potrebovali iskati potrditve z nečim tako banalnim, kot je navidezna popolnost. Absolutno jima verjamem!
Reakcije nad njunim naravnim videzom so vselej navdušujoče, vendar pa mase očaranih sledilk že z naslednjim klikom izrazijo naklonjenost starletam, ki so si obraz in telo dobesedno izmaličile z raznimi telefonskimi aplikacijami. Zdi se, da se večina sploh ne zmore soočiti z resnico, ali pa jim je spletni črv že zdavnaj požrl možgane. S tem vedenjskim vzorcem je okužena masa znanih osebnosti, po katerih se zgleduje raja.
Enkrat na leto, po vzoru sezonskega čiščenja, se junaško odločijo in objavijo fotografijo razbrazdane zadnjice ter pripišejo, da so se rešile težkega okovja vsesplošnega ugajanja. In ženske jih začnejo kovati v zvezde, opevati njihovo neustrašnost, korajžo, malikovano fotografijo pa delijo v tisočerih primerih. Ampak kako butast moraš biti, da ne spregledaš resnice, ki se pokaže že z naslednjo objavo, v kateri je taista junakinja iz zgodbe s povešeno breskvico zdaj prekrita s tono ličil in filtrov. Čemu ves ta lažni alarm, ves ta blef in metanje peska v oči?!
Vse skupaj je zabredlo že tako daleč, da se kazanje v naravni podobi enači s premagovanjem najtežjih življenjskih izzivov. Skoraj nemogoče je verjeti, da lahko isti val navdušenja sprožita mati, ki je premagala raka, in neka frklja, ki je dokazala, da zmore preživeti dan brez umetnih trepalnic.
S strahom se sprašujem, kaj je naslednja stopnja človeške neumnosti.
