Kolumna Tomaža Miheliča: Sem, kar jem

Boste rekli, da imam preveč časa in mi gredo same neumnosti po glavi. Če verjamete ali ne, še nikoli nisem bil tako polno zaseden kot v tej nori samoizolaciji. Sicer se vmes res najde nekaj trenutkov za obrobne, nepomembne misli, ampak k temi, o kateri zadnje tedne intenzivno premišljujem, se spravljam že dolgo. Ne gre za modno muho. Niti možganov mi niso oprali. Prehranjevanju brez mesnih izdelkov sem se posvetil iz različnih vzgibov. Največji je zagotovo etični oz. moralni, čeprav sem tukaj precej licemerski.

Nič nimam proti, če mi po grlu splava kakšna ribica, z večjim odporom se lotevam toplokrvnih živali. Sploh tistih iz mojega otroštva, ko sem največjo srečo doživljal na prababičini kmetiji. Očitno se mora v zavesti posameznika zgoditi neki preblisk, da začne na vsesplošno morijo živih bitij gledati skozi drugačno, bolj humano perspektivo. Ne delam si utvar, da bom postal naslednji dalajlama, niti za dobrotnika leta ne nameravam kandidirati. Želim si le prečistiti telo in um privzgojenega prežvekovanja zaklanih trupel, po možnosti pitanih s steroidi.

Vsak začetek je težak, saj smo skozi odraščanje razvajeni z bolj ali manj monotono prehrano. Krompir, šnicl in solata so sveti trije kralji nedeljskih kosil, vse ostalo je le variacija na temo. Zato je toliko težje adaptirati naše prepričanje, da sta vegetarijanska in veganska kuhinja zahtevni, da zanjo nimamo veliko izbire in da z njo težko nadoknadimo vse, kar dobimo z uživanjem mesa. Toda sleherna novost zahteva študijski pristop, ki ti ga ponudi izčrpna literatura na spletu ali znanci z dolgoletno prakso na tem področju.

Po naravi sem hedonist in znam uživati v vsakršnem okusu, še posebno če mi svoje specialitete postreže prijateljica Šana. Ona me je prva seznanila, kako bogata je v resnici kulinarika rastlinskega izvora. Zaupala mi je nekaj preprostih trikov, da obogatiš sleherno jed, vse ostalo je zgolj stvar lastnega navdiha in kreativnosti. Iz teoretika sem se prelevil v praktika in šele v četrtem tednu karantene doumel, da že skoraj en mesec nisem zaužil nič, kar bi hodilo po zemlji. Razsvetljenje, s kakšno lahkoto se v kratkem času pripravi obrok, da zanj ni treba ubiti nobene živali, me je navdušilo. Sploh zdaj, ko se vsi bašejo z velikonočnimi šunkami, so se mi stare prehrambne navade še bolj priskutile. Povrhu vsega sem odkril odlično idejo treh mladih mož, ki so se domislili, da v Ljubljani ponudijo dostavo z izključno veganskim menijem.

Bila je ljubezen na prvi grižljaj! Plant Factory me je dokončno prepričal, da je skrajni čas za korenito spremembo. Ob okušanju njihovih obrokov sem tako rekoč norel od eksplozije okusov. Naj se sliši še tako obsceno, ampak moje brbončice so doživljale orgazme. In zakaj ga ne bi še naprej?! V resnici je potrebno tako malo, da bi sebi in planetu naredili najboljšo uslugo. Zato se vračam k naravi, ne le figurativno, temveč čisto zares.
Ribji bog mi bo moral odpustiti, tudi jajčk in mlečnih izdelkov ne nameravam izključiti iz kuhe.

Ampak rablji kravic in teličkov, piščancev in puranov, divjačine in pujskov me v svojih krvavih butikih ne bodo več videli. Pa dober tek!