Kolumna Tomaža Miheliča: Signali iz vesolja

Včasih smo imeli bistveno več prostega časa in zasebnosti, ko nas niso mogli priklicati na vsakem koraku. Zdaj pa si življenja brez tega pripomočka praktično več ne znamo zamišljati. Naj se zdijo še tako priročne in uporabne, vendarle nam mobilne naprave vsiljujejo popačeno sliko realnosti. Prepričani smo, da z vso nadvlado upravljamo z njimi, v resnici pa nas imajo pod kontrolo. Dejansko nosimo vse svoje življenje v teh miniaturnih škatlicah, ki na eni strani olajšajo, na drugi pa nam prekleto otežujejo vsakdan. Na delovnem oddihu sem na lastni psihi občutil, kaj pomeni, če v trenutku ostaneš brez telefona, tistega ta pametnega, ki je v praksi vsaj tako neumen, kot je njegov uporabnik.

Glede na to, da sem tehnični debil, mi vsaka tehnološka noviteta načne živce, zato dolga leta vztrajam pri istem modelu istega proizvajalca, kar pomeni, da pri spominski kapaciteti nekaj deset gigabajtov večino časa porabim za brisanje starih fotografij in videov. S tem si priskrbim več prostora za nove posnetke in preklinjam tistega, ki si je izmislil tako zasvojljivo telekomunikacijsko reč. Do pred nekaj dni sem se čudil ljudem, kako je mogoče, da izgubijo telefon. Na odgovor sem moral počakati več kot dvajset let, da sem se pridružil klubu teh nesrečnikov. Med hitenjem iz taksija po precej napornem in obsežnem nakupovanju živil se niti za trenutek nisem zmenil, da mi je iz plitkega hlačnega žepa zdrsnil telefon na zadnji sedež prijetno odišavljenega avta. Šele čez dobre pol ure mi je možganski center za odvisnost sporočil, da si želi kričečih impulzov brskanja po spletu, youtubu in socialnih omrežjih. V hipu sem se spremenil v stereotipnega džankija, ki v rekordno kratkem času premeče stanovanje, da bi se ga na novo zadel. Vendar zaman, moje droge telefona ni bilo nikjer.

Prijateljica Salome me je nemudoma poklicala in na drugi strani se je oglasil možat tuji glas. V polomljeni angleščini mi je dal vedeti, da je mobilnik našel v taksiju in se trenutno nahaja na drugem koncu mesta, kjer uživa na pijači s svojo družbo. Odvihral sem na ulico, si kot manijak izboril prevoz in po nekaj minutah že pestoval svoje elektronsko jabolko. Poštenjaka sem nagradil s steklenico penine in se zaklel, da ga nikoli več ne bom izgubil. Spet sem poslušal, da se vse stvari zgodijo z razlogom, in morda mi je vesolje želelo nekaj sporočiti. Denimo to, o čemer razmišljam že zadnje leto. Nakup novega telefona je namreč visoko na prednostnem seznamu, toda vrtoglava cena me je vselej odbila. A ni trajalo dolgo, ko sem dobil naslednja sporočila, da je skrajni čas za spremembo. V enem tednu sem namreč dvakrat razbil zaslon in dva dni preživel celo brez mobija, kar je bilo bistveno manj stresno, kot sem pričakoval, čeprav mi služba ne dopušča, da sem dlje odsoten. Ampak malce odklopa je imelo blagodejne učinke, dokler ... Dokler se mi ob padcu na tla zaslon ni spremenil v pajkovo mrežo. Doslej še nisem doživel, da bi se mi na steklu naredil ris, kaj šele, da ga zaradi posledic trdega pristanka ne bi mogel več uporabljati. Vendar, vse je enkrat prvič, in če sem zaradi telefona poglobil vero v poštene in dobre ljudi, sem še obnovil občutek, da je treba bolj resno jemati signale iz okolja. Tiste, ki potrjujejo naše namene, želje, hotenja.