Kolumna Tomaža Miheliča: Slavko, pogrešali te bomo!
Tomaž Mihelič
Odpri galerijo
Odhaja še poslednji Mohikanec med voditelji informativnega programa, ki je tri dekade uprizarjal podobo zaupanja vrednega človeka. Do Slavka Bobovnika gojim poseben odnos, verjetno zato, ker sva bila soseda na Prisoji v Radljah ob Dravi in mi je že v osemdesetih ježil kožo ob nedeljskih kosilih, ko je iz lokalnega radia zadonel njegov prepoznavni bas. V sokrajanih je vselej vzbujal strahospoštovanje, vendarle smo ga ob večerih občudovali na malih zaslonih, čez dan pa opazovali, kako se je sprehajal mimo blokov v počasni, gosposki drži, redko kdaj je odzdravil na glas, raje je prikimal ali zamrmral nekaj v brk. Znamenite dlake pod nosom so ga krasile že takrat, ko je še poročal s terena, pretežno iz koroške regije, kjer je veljal za odličnega novinarja.
Na nas je gledal zviška, kakopak drugače, saj je meril zavidljivih 193 centimetrov, in temu primerno sta se tudi sinova Gregor in Andraž povzpela nad slovensko povprečje. Danes sta njegovo pribežališče v Ljubljani, kadar se mu ne ljubi voziti do odročne pokrajine gor na sever. Poleg zapriseženega profesionalca in deloholika si je ustvaril poseben sloves uslužbenca, ki se najdlje vozi na delovno mesto. 288 prevoženih kilometrov skoraj vsak dan je svojevrsten rekord, za kar je verjetno najbolj zaslužna žena Breda. Blagoslovljena z dolgimi nogami, nekakšnim najstniškim grehom osnovnošolcev iz Radelj, kjer je poučevala biologijo in kemijo.
Z bujnimi kodri in mini krili je burila fantovsko domišljijo, obenem pa veljala za strah in trepet med učitelji. Do nas Prisojčanov je vzdrževala še strožji režim, zato smo se zaradi neupravičeno dodeljene slabše ocene nemalokrat znesli kar nad sinovoma med igro na dvorišču. Nekdo je moral plačati davek maminih neizprosnih meril.
Vnovič sva se srečala šele po petnajstih letih, ko je svojega moža ponosno pospremila na eno redkih javnih prireditev, ki sta jih obiskala v paru. Očitno sva se razveselila drug drugega in pozabila na stare zamere, danes pa bi jo z užitkom poslal v kakšen novodobni razred razvajenih pobalinov, da bi hitro naredila red. Značajsko sta si s Slavkom zelo blizu, oba uspešna in avtoritativna na poslovnem področju ter odmaknjena v svoj svet zasebnosti in preprostega življenja, začinjenega z družinskimi popotovanji.
Še v času Jugoslavije so se redno odpravljali na daljše oddihe odkrivat lepote sveta in širit obzorja, zato je povsem razumljivo, da bo leto 2019, ko bosta oba z ženo uradno v pokoju, izkoriščeno za pobege v odročne kraje, v naravo, ki sta ji tako naklonjena. Mi pa bomo objokovali slovo prvega moža Informativnega programa Televizije Slovenija, ob katerem smo se prizanesljivo nasmihali, saj je le on znal politične veljake stisniti v kot z najbolj neprijetnimi vprašanji. Zdaj bo treba počakati še trideset let, da se bo izklesala nova legenda z božajočim glasom, hitrim umom in odločno, samosvojo držo.
Na nas je gledal zviška, kakopak drugače, saj je meril zavidljivih 193 centimetrov, in temu primerno sta se tudi sinova Gregor in Andraž povzpela nad slovensko povprečje. Danes sta njegovo pribežališče v Ljubljani, kadar se mu ne ljubi voziti do odročne pokrajine gor na sever. Poleg zapriseženega profesionalca in deloholika si je ustvaril poseben sloves uslužbenca, ki se najdlje vozi na delovno mesto. 288 prevoženih kilometrov skoraj vsak dan je svojevrsten rekord, za kar je verjetno najbolj zaslužna žena Breda. Blagoslovljena z dolgimi nogami, nekakšnim najstniškim grehom osnovnošolcev iz Radelj, kjer je poučevala biologijo in kemijo.
Z bujnimi kodri in mini krili je burila fantovsko domišljijo, obenem pa veljala za strah in trepet med učitelji. Do nas Prisojčanov je vzdrževala še strožji režim, zato smo se zaradi neupravičeno dodeljene slabše ocene nemalokrat znesli kar nad sinovoma med igro na dvorišču. Nekdo je moral plačati davek maminih neizprosnih meril.
Vnovič sva se srečala šele po petnajstih letih, ko je svojega moža ponosno pospremila na eno redkih javnih prireditev, ki sta jih obiskala v paru. Očitno sva se razveselila drug drugega in pozabila na stare zamere, danes pa bi jo z užitkom poslal v kakšen novodobni razred razvajenih pobalinov, da bi hitro naredila red. Značajsko sta si s Slavkom zelo blizu, oba uspešna in avtoritativna na poslovnem področju ter odmaknjena v svoj svet zasebnosti in preprostega življenja, začinjenega z družinskimi popotovanji.
Še v času Jugoslavije so se redno odpravljali na daljše oddihe odkrivat lepote sveta in širit obzorja, zato je povsem razumljivo, da bo leto 2019, ko bosta oba z ženo uradno v pokoju, izkoriščeno za pobege v odročne kraje, v naravo, ki sta ji tako naklonjena. Mi pa bomo objokovali slovo prvega moža Informativnega programa Televizije Slovenija, ob katerem smo se prizanesljivo nasmihali, saj je le on znal politične veljake stisniti v kot z najbolj neprijetnimi vprašanji. Zdaj bo treba počakati še trideset let, da se bo izklesala nova legenda z božajočim glasom, hitrim umom in odločno, samosvojo držo.