PRED PRAZNIKI NAKUPOVANJA
Kolumna Tomaža Miheliča: Sreča na prodaj
Iskanje zunanjih dražljajev, da bi z njimi zapolnili praznino v sebi, je eden od poglavitnih vzrokov za šopingmanijo.
Odpri galerijo
FOTO: E. K.
Še dobro se nismo obrnili, že nam na vrata trkajo najbolj zapravljivi tedni v letu. Da smo se do pasu pogreznili v praznik potrošništva, nas opozarjajo na vsakem koraku, in nihče ne zmore ustaviti raje pred mrzličnim, predvsem pa brezglavim trošenjem denarja.
Ni me sram priznati, da sem potreboval jekleno voljo in veliko časa za odvajanje od zasvojenosti z nakupovanjem, ki se oklepa večine državljanov. Tudi tisti z nižjimi dohodki se vdajo tej novodobni kugi, s katero so nas okužili oglaševalci. Seveda je nesmiselno iskati krivca za lastno zaslepljenost v drugih, saj so tehnike zavajanja, kako si lahko z denarnico najdeš pot do sreče, naravnost osupljive. Škoda, da tega znanja in sposobnosti manipulacije ne izkoristimo za navajanje ljudstva na medsebojno razumevanje in strpnost.
Načinov, kako se otresti hlepečega občutka po kratkotrajnem navalu hormona sreče, ki ga sproža zapravljanje, je veliko. Najtežje je zaznati alarmantno stanje, podobno kot pri vsaki drugi zasvojenosti, čeprav ta oblika odvisnosti ne pušča vidnih simptomov in je zavoljo družbene sprejemljivosti odličen tihi morilec. Iskanje zunanjih dražljajev, da bi z njimi zapolnili praznino v sebi, je eden od poglavitnih vzrokov za šopingmanijo.
Ljudje preprosto ne znajo več biti sami s sabo in zato je postala kreditna kartica marsikomu najboljša prijateljica, ker hipno zapolni čustveno vrzel, ne vzbuja trenutne slabe vesti, da smo izpraznili denarnico, in zato smo ob vrnitvi domov s polnimi vrečkami notranje pomirjeni. Razprodaje in potujčene razvade v smislu črnih petkov ter drugih neumnosti so postale folklora potrošniške mentalitete. Naenkrat se v posamezniku sproži signal, da potrebuje prav tisto, kar ponujajo trgovci. Marsikdo tako tekmuje z okolico, češ da si lahko privošči isto stvar ali celo več kot sosed, prijatelj, sodelavec. In bolj ko se pogovarjamo o teh nevarnih, skrajnih prijemih za tešenje globljih čustvenih konfliktov, večji je naval na praznjenje izložb in polic v nakupovalnih centrih.
Sanjarim o dnevu, ko bodo ljudje nehali primerjati svoje nabito polne omare z materialnimi dobrinami in se spopadli v tem, kdo ima v njih manj okostnjakov, travm, zlobnih misli ter predsodkov. Nič hudega ni, če na pomoč pokličete kakšnega strokovnjaka, psihoterapevta ali psihiatra, da vas usmeri na pot brez potrebe po odkupovanju odpustkov. Pri tem se je dobro zavedati, da ta problematika ne zadeva samo žensk, ampak sta oba spola enakovredno podvržena kompenzaciji nezadovoljstva s tem, da si nekaj kupimo, četudi tega v resnici sploh ne potrebujemo.
Kaotični, predvsem pa nič več tako idilični december je morda odlična priložnost, da se zoperstavite brezglavemu zapravljanju in spoznate, da ste v resnici notranje veliko bolj močni, kot si mislite.
Ni me sram priznati, da sem potreboval jekleno voljo in veliko časa za odvajanje od zasvojenosti z nakupovanjem, ki se oklepa večine državljanov. Tudi tisti z nižjimi dohodki se vdajo tej novodobni kugi, s katero so nas okužili oglaševalci. Seveda je nesmiselno iskati krivca za lastno zaslepljenost v drugih, saj so tehnike zavajanja, kako si lahko z denarnico najdeš pot do sreče, naravnost osupljive. Škoda, da tega znanja in sposobnosti manipulacije ne izkoristimo za navajanje ljudstva na medsebojno razumevanje in strpnost.
Načinov, kako se otresti hlepečega občutka po kratkotrajnem navalu hormona sreče, ki ga sproža zapravljanje, je veliko. Najtežje je zaznati alarmantno stanje, podobno kot pri vsaki drugi zasvojenosti, čeprav ta oblika odvisnosti ne pušča vidnih simptomov in je zavoljo družbene sprejemljivosti odličen tihi morilec. Iskanje zunanjih dražljajev, da bi z njimi zapolnili praznino v sebi, je eden od poglavitnih vzrokov za šopingmanijo.
Ljudje preprosto ne znajo več biti sami s sabo in zato je postala kreditna kartica marsikomu najboljša prijateljica, ker hipno zapolni čustveno vrzel, ne vzbuja trenutne slabe vesti, da smo izpraznili denarnico, in zato smo ob vrnitvi domov s polnimi vrečkami notranje pomirjeni. Razprodaje in potujčene razvade v smislu črnih petkov ter drugih neumnosti so postale folklora potrošniške mentalitete. Naenkrat se v posamezniku sproži signal, da potrebuje prav tisto, kar ponujajo trgovci. Marsikdo tako tekmuje z okolico, češ da si lahko privošči isto stvar ali celo več kot sosed, prijatelj, sodelavec. In bolj ko se pogovarjamo o teh nevarnih, skrajnih prijemih za tešenje globljih čustvenih konfliktov, večji je naval na praznjenje izložb in polic v nakupovalnih centrih.
Sanjarim o dnevu, ko bodo ljudje nehali primerjati svoje nabito polne omare z materialnimi dobrinami in se spopadli v tem, kdo ima v njih manj okostnjakov, travm, zlobnih misli ter predsodkov. Nič hudega ni, če na pomoč pokličete kakšnega strokovnjaka, psihoterapevta ali psihiatra, da vas usmeri na pot brez potrebe po odkupovanju odpustkov. Pri tem se je dobro zavedati, da ta problematika ne zadeva samo žensk, ampak sta oba spola enakovredno podvržena kompenzaciji nezadovoljstva s tem, da si nekaj kupimo, četudi tega v resnici sploh ne potrebujemo.
Kaotični, predvsem pa nič več tako idilični december je morda odlična priložnost, da se zoperstavite brezglavemu zapravljanju in spoznate, da ste v resnici notranje veliko bolj močni, kot si mislite.
