ZOB ZA ZOB
Kolumna Tomaža Miheliča: Stop nasilju
Človek se skozi stoletja še vedno ni naučil, da nas strategija zob za zob vztrajno pelje v pogubo.
Odpri galerijo
Človek se skozi stoletja še vedno ni naučil, da nas strategija zob za zob vztrajno pelje v pogubo. FOTO: Facebook
Sovražiti vse in vsakogar, ki vam ni pogodu ali ne prihaja iz vašega okolja, je vredno resne psihiatrične obravnave. S severa, juga, vzhoda in zahoda nas bombardirajo z najbolj brutalnimi izpadi ksenofobije in drugih oblik nestrpnosti. Namesto da bi hrepeneli po sožitju kot ultimativnem ključu za čim bolj umirjeno, složno življenje, se na obrobju gozdov oborožujejo vaški posebneži in nam grozijo z nasiljem. Čez noč preplavijo medije in postanejo vroča roba za gledanost, branost, klike.
Prispevki brez kritičnega zaključka so voda na mlin nevarnim prestopnikom, ki hrepenijo po tem, da bi tudi oni korakali naokoli s puškami, sekirami in noži.
Paradoksno spoznanje, da si hitreje prislužite kazen, če iz gozda odnesete preveč gob, kakor če nosite strelno orožje, nam nažene strah v kosti, saj so se pred manj kot dvema dekadama v bratskih deželah nekdanje skupne domovine zverinsko klali in morili. Slovenski vikend zločinci, ki so balkanska vojna žarišča zamenjali za adrenalinski park in ob sobotah ter nedeljah nad civilisti izživljali svojo patološko željo po ubijanju, so ostali nekaznovani. Umazani od nedolžne krvi so se vračali domov in si pred odhodom v službo očedili roke, nato pa komaj čakali na konec tedna, da bodo lahko nadaljevali svoj ostudni hobi. Vprašanje, koliko se jih skriva pod tistimi maskami, ni tako nedolžno, vendar bi bilo utopično čakati na odgovor, če si celo guruja tega zavržnega zborovanja organi pregona podajajo kot od blata umazano žogo.
Tudi sicer se zdi, da jo huje odnesejo kurji tatovi kakor pravi zločinci. Javnost, lačna škandalov in utrujena od nenehnega preigravanja z leve proti desni in nazaj, je otopela. Sanje o lepši prihodnosti so postale podobne utopičnim zaključkom pripovedk, kjer princ in princesa živita srečno do konca svojih dni. Človeška vrsta je dosegla svoje dno in lahko smo še takšni optimisti, moramo si priznati, da nam ni več pomoči.
Pohlep in sla po nadvladi sta pohabila še nekaj upanja na boljše čase. Celo tako daleč smo prišli, da so angažirali pisce in pripovedovalce pravljic, ki na Prvem programu Radia Slovenija otroke nagovarjajo k strpnosti. Ustvarili so pravljice, da bi najmlajši bolje razumeli, spoštovali in sprejemali druge etnične skupnosti, nacionalni izvor, spol in ekonomski status.
Glasovi Milene Zupančič, Jožice Avbelj, Borisa Cavazze, Iva Bana in Jurija Součka božajo poslušalčevo dušo, a kaj ko se vse začne in konča pri starših. Zagovorniki človekovih pravic se lahko še tako trudijo, pa jim ne bo uspelo ozavestiti mladine, če jih doma impregnirajo z idejo o sovraštvu. Zadnjič sva s Salome sedela pred ljubljanskim lokalom in komaj dojela, kaj se odvija pred nama. Skupina smrkavcev, starih okoli 15 let, je napadla visokoraslega vrstnika v družbi prikupne prijateljice. Poniževali so ga, kako je oblečen, in kričali za njim navijaško parolo »ubi, ubi, pedera«.
Iz čistega dolgčasa so ga bili pripravljeni pretepsti, a se mu je na srečo posrečilo ubežati. Med opazovanjem najstniškega ravsa sva se pogledovala in se medsebojno spodbujala, da bi jih najraje zagrabila za ušesa in jih odpeljala na policijsko postajo. Na plan so privreli potlačeni občutki nemoči, pomešani z besom, ki ga spodbudi takšno nasilje. Ti otroci verjetno niso poslušali pravljic o strpnosti, še manj pa so jih o tem poučevali roditelji.
Ideja, da lahko en sam človek spremeni svet na bolje, se je okužila s pesimizmom in zdi se, da nam ostane le še pobožna želja o genskem orožju, ki bi za vselej iztrebilo sovraštvo, zlo in pohlep.
Prispevki brez kritičnega zaključka so voda na mlin nevarnim prestopnikom, ki hrepenijo po tem, da bi tudi oni korakali naokoli s puškami, sekirami in noži.
Paradoksno spoznanje, da si hitreje prislužite kazen, če iz gozda odnesete preveč gob, kakor če nosite strelno orožje, nam nažene strah v kosti, saj so se pred manj kot dvema dekadama v bratskih deželah nekdanje skupne domovine zverinsko klali in morili. Slovenski vikend zločinci, ki so balkanska vojna žarišča zamenjali za adrenalinski park in ob sobotah ter nedeljah nad civilisti izživljali svojo patološko željo po ubijanju, so ostali nekaznovani. Umazani od nedolžne krvi so se vračali domov in si pred odhodom v službo očedili roke, nato pa komaj čakali na konec tedna, da bodo lahko nadaljevali svoj ostudni hobi. Vprašanje, koliko se jih skriva pod tistimi maskami, ni tako nedolžno, vendar bi bilo utopično čakati na odgovor, če si celo guruja tega zavržnega zborovanja organi pregona podajajo kot od blata umazano žogo.
Tudi sicer se zdi, da jo huje odnesejo kurji tatovi kakor pravi zločinci. Javnost, lačna škandalov in utrujena od nenehnega preigravanja z leve proti desni in nazaj, je otopela. Sanje o lepši prihodnosti so postale podobne utopičnim zaključkom pripovedk, kjer princ in princesa živita srečno do konca svojih dni. Človeška vrsta je dosegla svoje dno in lahko smo še takšni optimisti, moramo si priznati, da nam ni več pomoči.
Pohlep in sla po nadvladi sta pohabila še nekaj upanja na boljše čase. Celo tako daleč smo prišli, da so angažirali pisce in pripovedovalce pravljic, ki na Prvem programu Radia Slovenija otroke nagovarjajo k strpnosti. Ustvarili so pravljice, da bi najmlajši bolje razumeli, spoštovali in sprejemali druge etnične skupnosti, nacionalni izvor, spol in ekonomski status.
Glasovi Milene Zupančič, Jožice Avbelj, Borisa Cavazze, Iva Bana in Jurija Součka božajo poslušalčevo dušo, a kaj ko se vse začne in konča pri starših. Zagovorniki človekovih pravic se lahko še tako trudijo, pa jim ne bo uspelo ozavestiti mladine, če jih doma impregnirajo z idejo o sovraštvu. Zadnjič sva s Salome sedela pred ljubljanskim lokalom in komaj dojela, kaj se odvija pred nama. Skupina smrkavcev, starih okoli 15 let, je napadla visokoraslega vrstnika v družbi prikupne prijateljice. Poniževali so ga, kako je oblečen, in kričali za njim navijaško parolo »ubi, ubi, pedera«.
Iz čistega dolgčasa so ga bili pripravljeni pretepsti, a se mu je na srečo posrečilo ubežati. Med opazovanjem najstniškega ravsa sva se pogledovala in se medsebojno spodbujala, da bi jih najraje zagrabila za ušesa in jih odpeljala na policijsko postajo. Na plan so privreli potlačeni občutki nemoči, pomešani z besom, ki ga spodbudi takšno nasilje. Ti otroci verjetno niso poslušali pravljic o strpnosti, še manj pa so jih o tem poučevali roditelji.
Ideja, da lahko en sam človek spremeni svet na bolje, se je okužila s pesimizmom in zdi se, da nam ostane le še pobožna želja o genskem orožju, ki bi za vselej iztrebilo sovraštvo, zlo in pohlep.
