NA EKS
Kolumna Tomaža Miheliča: Strahopetne barabe
Pri napadih na predstavnike LGBT-skupnosti ne gre le za napad na manjšino, ampak na družbo kot takšno.
Odpri galerijo
Pri napadih na predstavnike LGBT-skupnosti ne gre le za napad na manjšino, ampak na družbo kot takšno. FOTO: Reuters
Ljubim življenje in na svet gledam optimistično, četudi se zdi, da z vso vnemo rinemo nazaj v temačne čase zažiganja čarovnic in netenja sovraštva. Kakor da bi plesali neko čudno koreografijo, ki vodi družbo dva koraka naprej in tri nazaj. Nasilju preprosto ni videti konca, pa naj si bo to do žensk, otrok, socialno šibkejših, raznobarvnih, tujcev, skratka vseh tistih, zoper katere nas ščuvajo strahopetne ideologije. Vedno pogostejši so tudi napadi na ranljive skupine, še posebno mamljivi za izživljanje nestrpnosti so združeni pod mavrično zastavo.
Strahopetni napad na LGBT-kluba Tiffany in Monokel v osrčju Ljubljane potrjuje zastrašujoče ugotovitve, da smo zašli globoko v obdobje fašistoidnega obračunavanja z raznoterimi oblikami ljubezni. Še prej jih je usodno skupil mladenič v Murski Soboti, ki ga je golazen slabičevsko napadla od zadaj, in še preden se je zavedel, da je postal žrtev surovega nasilja, se je okrvavljen boril za življenje. Zdaj trepeta za ledvico, saj obstaja precejšnja verjetnost, da jo bo za vselej izgubil. Nasilneži ali bolje rečeno psihopati, ki so zagrešili kazniva dejanja, pa se junaško sprehajajo naokoli, ker jih menda nihče ni identificiral.
To je milo rečeno sprevrženo, ko nas v dobi tehnologije že na vsakem koraku spremljajo kamere. Očitno obstajajo višji interesi, da se nekaterim nepridipravom nikoli ne stopi na prste. Pa kaj potem, če so jih »pedri« dobili po gobcu, se nad nedavnimi zločini naslajajo zagovorniki skrajno desničarskih gibanj. Pretepeni fant si bo že opomogel in nadaljeval življenje tudi z eno ledvico, ustrahovani in s palicami napadeni uslužbenci omenjenih klubov pa se bodo kmalu pomirili. Ne nazadnje jih je skupil inventar in ne oni. Dajmo se raje posvetiti bolj pomembnim temam kot pa kratenju pravic enim navadnim »ritopikom«.
Takšne komentarje lahko prebirate na družabnih omrežjih, pod njih pa se podpisujejo veljaki slovenske politične scene. Pri vsem skupaj je najbolj skrb vzbujajoče, da smo letos praznovali petdeseto obletnico prvega upora LGBT-skupnosti v ameriškem New Yorku, zaradi katerega so se začeli protesti za osnovno človeško dostojanstvo po vsem svetu, in zdi se, da smo krepko zašli. Pol stoletja je sicer smešno malo v primerjavi s celotnim človeštvom, a še vedno dovolj, da se na tem področju storijo premiki na bolje. Če le ne bi bilo neonacistične in klerofašistične želje po nizkotnem zatiranju, poniževanju, razvrednotenju vsega dobrega, kar smo do danes ustvarili.
Povsem legitimno se je vprašati, koliko polomljenih kosti in ledvic še, da se bomo bolj odločno uprli nepotrebnemu nasilju, ki v prvi vrsti lomi srca in nas sili v obscene obračune po barbarski metodi zob za zob. Noben zakon ne more izkoreniniti človeškega zla, lahko pa ga preganjamo in kaznujemo z javnim linčem. Glede na neučinkovitost organov pregona se ta skrajna ideja zdi edina učinkovita izbira, saj so napadalci v resnici zelo boječi, sicer se ne bi skrivali za črnimi kapucami in železnimi palicami.
Zavedati se je treba, da pri tem ne gre le za napade na ogrožene skupine, ampak na družbo kot takšno, ki je toliko močna, kot je močan njen najšibkejši člen. Zato smrt fašizmu ne sme biti parola naših starih staršev, ampak mora postati najbolj glasen vzklik 21. stoletja.
Strahopetni napad na LGBT-kluba Tiffany in Monokel v osrčju Ljubljane potrjuje zastrašujoče ugotovitve, da smo zašli globoko v obdobje fašistoidnega obračunavanja z raznoterimi oblikami ljubezni. Še prej jih je usodno skupil mladenič v Murski Soboti, ki ga je golazen slabičevsko napadla od zadaj, in še preden se je zavedel, da je postal žrtev surovega nasilja, se je okrvavljen boril za življenje. Zdaj trepeta za ledvico, saj obstaja precejšnja verjetnost, da jo bo za vselej izgubil. Nasilneži ali bolje rečeno psihopati, ki so zagrešili kazniva dejanja, pa se junaško sprehajajo naokoli, ker jih menda nihče ni identificiral.
To je milo rečeno sprevrženo, ko nas v dobi tehnologije že na vsakem koraku spremljajo kamere. Očitno obstajajo višji interesi, da se nekaterim nepridipravom nikoli ne stopi na prste. Pa kaj potem, če so jih »pedri« dobili po gobcu, se nad nedavnimi zločini naslajajo zagovorniki skrajno desničarskih gibanj. Pretepeni fant si bo že opomogel in nadaljeval življenje tudi z eno ledvico, ustrahovani in s palicami napadeni uslužbenci omenjenih klubov pa se bodo kmalu pomirili. Ne nazadnje jih je skupil inventar in ne oni. Dajmo se raje posvetiti bolj pomembnim temam kot pa kratenju pravic enim navadnim »ritopikom«.
Takšne komentarje lahko prebirate na družabnih omrežjih, pod njih pa se podpisujejo veljaki slovenske politične scene. Pri vsem skupaj je najbolj skrb vzbujajoče, da smo letos praznovali petdeseto obletnico prvega upora LGBT-skupnosti v ameriškem New Yorku, zaradi katerega so se začeli protesti za osnovno človeško dostojanstvo po vsem svetu, in zdi se, da smo krepko zašli. Pol stoletja je sicer smešno malo v primerjavi s celotnim človeštvom, a še vedno dovolj, da se na tem področju storijo premiki na bolje. Če le ne bi bilo neonacistične in klerofašistične želje po nizkotnem zatiranju, poniževanju, razvrednotenju vsega dobrega, kar smo do danes ustvarili.
Povsem legitimno se je vprašati, koliko polomljenih kosti in ledvic še, da se bomo bolj odločno uprli nepotrebnemu nasilju, ki v prvi vrsti lomi srca in nas sili v obscene obračune po barbarski metodi zob za zob. Noben zakon ne more izkoreniniti človeškega zla, lahko pa ga preganjamo in kaznujemo z javnim linčem. Glede na neučinkovitost organov pregona se ta skrajna ideja zdi edina učinkovita izbira, saj so napadalci v resnici zelo boječi, sicer se ne bi skrivali za črnimi kapucami in železnimi palicami.
Zavedati se je treba, da pri tem ne gre le za napade na ogrožene skupine, ampak na družbo kot takšno, ki je toliko močna, kot je močan njen najšibkejši člen. Zato smrt fašizmu ne sme biti parola naših starih staršev, ampak mora postati najbolj glasen vzklik 21. stoletja.
