Kolumna Tomaža Miheliča: Svet v plamenih

Zelo apokaliptično smo vstopili v novo leto. Simbolični začetek dveh dvajsetic se je razplamtel v ognjenih zubljih in zemljani so do nadaljnjega našli odlično priložnost, da si vsaj malce olajšajo dušo, prepojeno s slabo vestjo. Zdaj je čas, da se na družabnih omrežjih razbohotijo prizori gorečega kontinenta tam spodaj, tako zelo oddaljenega od Evrope, da si prebivalci stare celine niti predstavljati ne znajo, da bi na rdeči avstralski zemlji živel kdo drug od poskočnih kengurujev, nekaj zadetih koal in od boga pozabljenih staroselcev.

Dežela, ki jo le redko omenimo, je postala glavna mantra zaskrbljenega ljudstva, utrujenega od molitev za gorečo pariško katedralo Notre Dame, zatem za od oblasti požgano Amazonijo in zdaj še v plamene ovito Avstralijo. Molitev bo pomagala v boju s hudičem. Namesto da bi si odstranili konjske plašnice in končno spregledali, da je vse, kar se okoli nas dogaja, naša kolektivna krivda, ker slepo podpiramo vladajočo drhal tega planeta, in zagrabili zlodeja za roge, se raje zatekamo k trivialnim metodam pošiljanja dobrih misli, molitvam za dež in zbiranju denarja za uboge gasilce. In prav kapital je glavni krivec za vse plamene tega sveta.

Izmučeni možje bodo kljub zbranim vsotam še naprej trpeli z zastrupljenimi pljuči in drugimi posledicami nesebične požrtvovalnosti, vodilni pa jim bodo po tem, ko bo v pepel izginila več kot polovica najmanjše, najbolj sušne in ravne celine, na njihove osmojene prsi pripenjali odlikovanja za pogum.
Zdi se, da se zganemo šele takrat, ko se kaj groznega zgodi v Ameriki ali Evropi, torej pred domačim pragom, saj je vse drugo nekje daleč in se nas ne tiče. So pa fotografije, posnetki, satelitske slike gorečih živali in narave odličen material za vzbujanje slabe vesti, navidezno sočustvovanje in zbiranje všečkov.

Večina teh skrb zbujajočih dušic je prepričana, da se bodo svetovni voditelji dokončno zganili šele takrat, če bodo instagram vplivneži dovolj vztrajno objavljali peklensko slikovno gradivo.
Tovrstnim neumnostim nasedajo ti isti ljudje, ki verjamejo, da bo njihov nasmeh z novo zobno pasto iz televizijskih oglasov zares bolj bleščeč.
Zemlja pa vztrajno tone pod težo človeške brezbrižnosti, požrešnosti, izkoriščanja, kretenizma in se bo nekega dne dokončno stresla, kot potepuški pes, da s sebe pomeče požrešne krvosese.

Namesto da bi se uprli rabljem tega, čemur tako radi rečemo – civiliziranega sveta, ugrabiteljem svetovnega kapitala, osredotočenim le na profit, bomo še naprej molili, objavljali fotografije in čakali na dež, da z utrujenega ledja matere narave spere vso nesnago človeškega napuha in zlobe.