Kolumna Tomaža Miheliča: Svinje umazane!
Plastične rokavice so zamenjale pisane pomladanske mestne zelenice.
Odpri galerijo
Plastične rokavice so zamenjale pisane pomladanske mestne zelenice. FOTO: K. E.
Drugače se ne morem izraziti ob tako zanikrnem početju naše raje. Vreme me je le zbezalo iz varnega zavetja domačih sten in v želji, da se naužijem D-vitamina, sem se podal na sprehod po manj obljudenem ljubljanskem sprehajališču. Idiličen čas, ko se narava bohoti z razcvetom svoje lepote in se v pomladanskem vetru igrajo papirnati zmaji, po tratah in gričih pa se meščani na varni razdalji kopajo v sončnih žarkih. Tako bi se brala romantična proza, če je ne bi z vsakim naslednjim korakom brutalno prekinjala plastična groza. Kamor je segel pogled, povsod so ležale ponošene rokavice iz do okolja prav nič prijaznih materialov. Krasile so veje grmičkov, brazde sveže zoranih polj, zeleneče livade in betonske pločnike.
Po uporabi zavrzi je moto puhloglave sodrge, ki tako rada kaže s prstom na druge, ko je treba najti dežurnega krivca za vse, kar jim greni življenje. Z znanstveno nepotrjenim ukrepom, da nas bodo sintetične rokavice rešile pred grozečim virusom, so uporabniki v resnici le dodatno zasičili okolje z nerazgradljivo plastiko. Za nameček jo brez kančka slabe vesti odmetavajo, kjer se jim zahoče, in nam s tem delajo medvedjo uslugo.
Okoliši trgovin so postali pravo sintetično smetišče zaradi človeške pameti. Ta je v resnici tako kratka in nebogljena, kot so koristni rezultati teh hipotetično bistroumnih ukazov, kajti v družbi, v kateri je vse pogojeno z ustrahovanjem, obrekovanjem, prelaganjem odgovornosti na druge, je utopično pričakovati, da bodo zakoni obrodili sadove.
Toliko o blagodejnih učinkih karantene, ki naj bi ljudem ponudila priložnost za temeljit razmislek o odnosu do sebe in narave, do katere se obnaša bolj mačehovsko, kot se je hudobna starka do Pepelke. Nam v posmeh so po večtedenskem okraševanju Slovenije z rokavicami opustili priporočilo, da se po nakupih ne bi smeli več odpravljati brez njih. Nekomu se je očitno obudil zdrav razum ali zgolj napolnil bančni račun, ljudstvo pa si je oddahnilo, da se bliža dan odrešitve, ko bomo lahko zaživeli po starih, utečenih navadah, da lahko delamo z naravo kot svinja z mehom.
Na to me je opomnil še en prizor moškega srednjih let, obilne postave, ki je v spremstvu vidno zagrenjene žene posedal ob otroškem igrišču. Mimo sem se pripeljal s kolesom prav v trenutku, ko ni vedel, kam s cigaretnim ogorkom. Lenoba mu je brizgala iz oči, zato je bilo utopično pričakovati, da bo naredil dva koraka do koša za smeti in odvrgel čik. Skoraj me je prelisičil, saj se je že dvigal na noge, a ga je težka okrogla rit posadila nazaj na leseno klop in iz obupa je frcnil ogorek proti košu. Bil je podoben upokojenemu košarkarju med izvajanjem prostih metov, le da se ta bradati brdavs ni obremenjeval, ali bo zadel ali ne. Pomemben je dober namen in ne cilj, si je mislil, ko je v velikem loku zgrešil in si pihnil v brk, češ, nihče mi ne more očitati, da nisem poizkusil. In ko že mislimo, da so virusi najbolj nevarni organizmi na tem planetu, te iz zablode prebudi preblisk, da je tukaj človek, kot največja kazen vsemu, kar še diha in se plazi po vedno bolj opustošeni krogli.
O kakšnem kolektivnem prebujanju zavesti pa pričakovano ne duha ne sluha.
Po uporabi zavrzi je moto puhloglave sodrge, ki tako rada kaže s prstom na druge, ko je treba najti dežurnega krivca za vse, kar jim greni življenje. Z znanstveno nepotrjenim ukrepom, da nas bodo sintetične rokavice rešile pred grozečim virusom, so uporabniki v resnici le dodatno zasičili okolje z nerazgradljivo plastiko. Za nameček jo brez kančka slabe vesti odmetavajo, kjer se jim zahoče, in nam s tem delajo medvedjo uslugo.
Okoliši trgovin so postali pravo sintetično smetišče zaradi človeške pameti. Ta je v resnici tako kratka in nebogljena, kot so koristni rezultati teh hipotetično bistroumnih ukazov, kajti v družbi, v kateri je vse pogojeno z ustrahovanjem, obrekovanjem, prelaganjem odgovornosti na druge, je utopično pričakovati, da bodo zakoni obrodili sadove.
Toliko o blagodejnih učinkih karantene, ki naj bi ljudem ponudila priložnost za temeljit razmislek o odnosu do sebe in narave, do katere se obnaša bolj mačehovsko, kot se je hudobna starka do Pepelke. Nam v posmeh so po večtedenskem okraševanju Slovenije z rokavicami opustili priporočilo, da se po nakupih ne bi smeli več odpravljati brez njih. Nekomu se je očitno obudil zdrav razum ali zgolj napolnil bančni račun, ljudstvo pa si je oddahnilo, da se bliža dan odrešitve, ko bomo lahko zaživeli po starih, utečenih navadah, da lahko delamo z naravo kot svinja z mehom.
Na to me je opomnil še en prizor moškega srednjih let, obilne postave, ki je v spremstvu vidno zagrenjene žene posedal ob otroškem igrišču. Mimo sem se pripeljal s kolesom prav v trenutku, ko ni vedel, kam s cigaretnim ogorkom. Lenoba mu je brizgala iz oči, zato je bilo utopično pričakovati, da bo naredil dva koraka do koša za smeti in odvrgel čik. Skoraj me je prelisičil, saj se je že dvigal na noge, a ga je težka okrogla rit posadila nazaj na leseno klop in iz obupa je frcnil ogorek proti košu. Bil je podoben upokojenemu košarkarju med izvajanjem prostih metov, le da se ta bradati brdavs ni obremenjeval, ali bo zadel ali ne. Pomemben je dober namen in ne cilj, si je mislil, ko je v velikem loku zgrešil in si pihnil v brk, češ, nihče mi ne more očitati, da nisem poizkusil. In ko že mislimo, da so virusi najbolj nevarni organizmi na tem planetu, te iz zablode prebudi preblisk, da je tukaj človek, kot največja kazen vsemu, kar še diha in se plazi po vedno bolj opustošeni krogli.
O kakšnem kolektivnem prebujanju zavesti pa pričakovano ne duha ne sluha.
