Kolumna Tomaža Miheliča: Tepežni dan

»Šib, šab, danes je tepežni dan. Reši se, reši, pa me oteši. Daj mi denarca kaj, bog ti daj večni raj, šib, šab.« Tako smo otroci ob koncu leta vrnili starejšim za vsako vzgojno batino, ki smo jo fasali. Pretepanje je torej v naši kulturi in po šegi tepežnega dne si za šeškanje po ta zadnji celo nagrajen z denarjem. Ob teh starih običajih se mi je zavrtel prizor nedavnega tepeža svetega očeta, Njegove Ekscelence papeža Frančiška, ko je vernici kar sam odčital lekcijo zaradi pretirane posesivnosti. V nasprotju z njegovimi pastirji, ki se nad otroke in druge vernike spravljajo večinoma v zakristiji, odmaknjeni od oči javnosti, pa je mož v belem pred kamerami dokazal, koliko ga je v hlačah.

Sicer oborožen s telesnimi stražarji, zadolženimi za njegovo varnost, jim je prihranil posredovanje in stvari vzel v svoje roke. Za večino opazovalcev je bilo klatenje po njegovi histerični oboževalki nedopustno, sprevrženo, kajti tovrstnih situacij bi se moral v svojem mandatu že zdavnaj privaditi. Toda grešiti je človeško in tudi papež je samo moški, četudi mu na stara leta raven testosterona že pošteno usiha. Če se nekateri bojijo, da pravi dedci izumirajo, je Frančišek odličen dokaz, kako ravnati z neposlušnimi ženskami. Kadar baba teži, jo je treba usekati. Že ob pisanju teh vrstic me sili na kozlanje, kaj šele če bi prisostvoval aktu nasilja. Verjetno bi vse skupaj lažje prebavil, če bi se najvišji cerkveni dostojanstvenik naslednji dan posul s pepelom in se opravičil za incident. Ne! Trenutek slabosti, kot so bližnje srečanje z gospo v prvi vrsti poimenovali zapriseženi verniki, je prvi mož Vatikana izkoristil za pridigo o zmanjšanju nasilja nad ženskami.

Si morate misliti, da je nekdo sposoben nekaj tako podlega obrniti sebi v prid. Kakšen vrhunski manipulator je stric v beli halji, ko ljudstvu demonstrira prvovrstno hipokrizijo, hinavstvo brez primere. To je podobno, kot če bi volk, ki je pohrustal mamo kozo, naslednji dan prišel izreč sožalje ubogim kozličkom. Najprej se spravi nad žensko, potem pa pametuje, kako jih je treba zaščititi.

Pri tem, da je Cerkev še vedno zelo izključevalna do, po njihovo nežnejšega spola, saj te ne smejo postati duhovnice. Grozljiva je tudi gonja v imenu križa, da bi ženske odločale o svojem telesu. Skratka, zatirajo jih že od časov, ko so jih sežigali na grmadah, jih preoblikovali v stroj za rojevanje in služenje moškim, zdaj pa nas brez kančka slabe vesti, umazani od krvi opominjajo, da jih je treba zaščititi pred nasiljem. In potem bodo ženice, ki so jih možje nabunkali v imenu boga, zakrile modrice, se ozaljšale z židano ruto in hitele poljubljati duhovnikovo roko. To isto, zaradi katere je jokalo ali si celo vzelo življenje že toliko njih. Bog, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.