Kolumna Tomaža Miheliča: Za upokojence gre!

Zimska idila nas je že pobožala, sicer le na kratko, a dovolj intenzivno, da je prebudila spomin na zasnežene praznike. Ti še dodatno spodbudijo občutek vznesenosti, ki je v tem kaotičnem času navidezne popolnosti nekakšno hipno zdravilo, podobno tistemu za premagovanje glavobola. Marsikoga bo stiskalo v betici, ker ne bo vedel, kako osrečiti svoje bližnje, se jim prikupiti ali odkupiti za vse neumnosti, storjene v preteklih dvanajstih mesecih. Žal pa bo preveč takšnih, ki jih bo zvijalo v želodcu, zaradi nečesa, kar bi morali že zdavnaj iztrebiti. Zaradi lakote! Ko stisne mraz in se po mestih prižgejo pisane utripajoče lučke, znak radostnih tednov družinskega rajanja, se v številna srca zavlečejo temačni občutki odrinjenosti, manjvrednosti, zapostavljenosti. Še posebno starejši ljudje, nekakšni snovalci naših idej in borci za vse dobro, pa tudi manj dobro, kar se je v stoletju nanizalo v našo skupno malho, prav oni trpijo največ pomanjkanja. Skrhani in zgarani od življenja, pozabljeni in omalovaževani od sistema ter shirani in ponižani od lakote so prepuščeni miloščini sosedov, prijateljev, zdesetkanih svojcev in dobrodelnih organizacij, da se sploh lahko prebijajo iz meseca v mesec.

Sanje o spodobni starosti so postale nočna mora, četudi so zavzeto ustvarjali prihodnost, ne le svojo, ampak tudi od tistih, ki jim danes krojijo usodo in brez kančka slabe vesti odrejajo višino bagatele, imenovane pokojnina. V tem toplem, z vsem kičem in praznično evforijo prepojenem mesecu rajanja, druženja, obdarovanja se za trenutek ustavimo in parolo Za otroke gre predrugačimo v slogan, da bi moralo iti tudi za starostnike, saj brez njih otrok, na katere se tako radi zanašamo, sploh ne bi bilo. Životarjenje sestradanih in od boga pozabljenih dedkov ter babic je postalo pravilo, tisti z dostojanstveno jesenjo življenja so v resnici privilegirani.

Če bi vsak izmed nas vsaj za trenutek pomislil na starko ali starčka iz sosednjega vhoda, na sključeno ženičko, ki s sramom prešteva bronaste cente na blagajni, da bi si lahko kupila posušeno žemljo, bi zmogli z najbolj preprosto gesto nekomu polepšati dan. Namesto da vam skozi misli švigne, ah, čarovnica stara, podvizaj se ali poglej ga, pijanca starega, jih presenetite z dejanjem dobrote. Še v tako zaprašenem srcu se skriva drobec empatije in morda jim boste za hip povrnili vero v človečnost, pa četudi jo bodo že z naslednjim nakazilom penzije pozabili.

Ti ljudje ne potrebujejo veliko, kajti upanje v svetlo prihodnost so že zdavnaj izgubili, vse, kar potrebujejo, je občutek, da je vsaj nekomu mar zanje. Čeravno se vam tako silovito mudi skozi vsakdan, si vzemite čas, da izmenjate nekaj besed z osivelimi panterji, prepolnimi modrosti, a hkrati izmučenimi od nenehnih izzivov, ki jih vlečejo na dno.

Ne boste verjeli, kakšno moč ima mimobežen dober dan, kaj šele vrečka presenečenja z osnovnimi dobrinami. Za vas le par evrov, za njih pa največje bogastvo. Za starčke gre, za upokojence, za odsev naše prihodnosti.