O EMI KURENT
Kolumna Tomaža Miheliča: Za vse so krivi invalidi!
Prijateljice zvezde ti očitno niso pokazale, kakšne posledice bo imelo tvoje, kot mu ti praviš, iskreno mnenje.
Odpri galerijo
Pregovor, da je kovačeva kobila bosa, si bo Ema dobro zapomnila, saj je njene astrološke napovedi niso opozorile na hude posledice, ki jih bo prinesla kolumna o invalidih. FOTO: Guliver/GETTY IMAGES
Običajno se na mnenja ozkoglednih ljudi požvižgam, četudi se večkrat obregnejo ob osebne zgodbe ranljivih skupin, ožigosanih s strani narave. Vendar mi tokrat ni dalo miru, da se ne dotaknem zapisa ženske, ki se je v svoji kolumni s prezirom lotila invalidov. Odšteval sem še zadnje ure pred odhodom na Evrovizijo, praznik glasbe, kjer se evropske dežele za dva tedna združijo v eno veliko pisano družino.
Navdušen, da se bom vsaj za kratek čas odpočil od slabega vremena in še slabšega stanja duha v slovenskem kokošnjaku, sem komaj čakal na polet v Tel Aviv, ko so facebook tako rekoč preplavile objave zgroženega ljudstva. Astrologinja Ema Kurent se je namreč v svojem zapisu spotaknila ob invalide in njihov privilegij označenih parkirnih mest pred trgovinami. Okronala se je za herojinjo, ker je priznala, da je že večkrat brez slabe vesti pustila avto na prostoru za tiste, ki po njenem mnenju tako ali tako ne bi smeli sesti za volan.
»Če si slep ali gluh ali brez roke ali noge, ne moreš voziti avta. Če imaš kako manjšo hibo in lahko voziš avto, je pa tudi vseeno, če parkiraš kje drugje kot na prednostnem mestu,« je del njenega veleumnega skrpucala. Dotična je ljudi s prirojenimi ali pridobljenimi telesnimi hibami primerjala z materami in očeti veččlanskih družin, češ, kako ubogi so, ker morajo dva ali tri otroke vlačiti s sabo po nakupih. Po njenem mnenju so še bolj upravičeni do posebnih parkirnih prostorov kot tisti na vozičkih ali z umetnimi udi in ortozami. Bistroumno ugotavlja, da invalidi verjetno ne hodijo v službo in tako lažje čakajo na prosto parkirišče kakor nekdo, ki se mu mudi na šiht.
Ne gre za prvoaprilsko šalo niti za besedilo iz kakšne črne komedije. Vse to in še mnogo več je zraslo na zelniku matere, ki v tem istem duhu vzgaja svoje otroke, ki jih je revica morala zaradi nepridipravih invalidov prenašati po razbeljenem asfaltu brezkrajnih ljubljanskih nakupovalnih ploščadi. Ampak ne, ona se je opogumila in uprla sistemu, prekršila pravila ter se ustavila na zanjo prepovedanem mestu in pokazala sredinec vsakomur, ki ji je očitajoče požugal, da se na tem parkirišču pač ne spodobi puščati avta.
Opozorilo, če si že prevzela njihov prostor, prevzemi še njihovo invalidnost, je zanjo verjetno le floskula, slab poizkus trkanja na človeško vest, saj o empatiji, kaj šele morali v razmišljanju Kurentove ni ne duha ne sluha. In potem se je zgrozila, da je postala žrtev hudobnih napadov na njeno iskreno mnenje, ker je bila napak razumljena. Jasno, samovšečno se je tolkla po prsih, da je povedala tisto, kar si večina misli, a si ne upa izreči na glas.
Astrologinja Ema, v zvezdah boš zaman iskala zapise, da je starševstvo privilegij in ne bolezen. Noben Neptun ali Saturn ti ne bo pomagal do spoznanja, da so heroji tisti, ki povezujejo in ne delijo, ki celijo in ne ranijo, ki ljubijo in ne sovražijo. Sicer pa sama sreča, da nisi kobila, saj bi se po parkiriščih sprehajala bosa, kajti prijateljice zvezde ti očitno niso pokazale, kakšne posledice bo imelo tvoje, kot mu ti praviš, iskreno mnenje.
Navdušen, da se bom vsaj za kratek čas odpočil od slabega vremena in še slabšega stanja duha v slovenskem kokošnjaku, sem komaj čakal na polet v Tel Aviv, ko so facebook tako rekoč preplavile objave zgroženega ljudstva. Astrologinja Ema Kurent se je namreč v svojem zapisu spotaknila ob invalide in njihov privilegij označenih parkirnih mest pred trgovinami. Okronala se je za herojinjo, ker je priznala, da je že večkrat brez slabe vesti pustila avto na prostoru za tiste, ki po njenem mnenju tako ali tako ne bi smeli sesti za volan.
»Če si slep ali gluh ali brez roke ali noge, ne moreš voziti avta. Če imaš kako manjšo hibo in lahko voziš avto, je pa tudi vseeno, če parkiraš kje drugje kot na prednostnem mestu,« je del njenega veleumnega skrpucala. Dotična je ljudi s prirojenimi ali pridobljenimi telesnimi hibami primerjala z materami in očeti veččlanskih družin, češ, kako ubogi so, ker morajo dva ali tri otroke vlačiti s sabo po nakupih. Po njenem mnenju so še bolj upravičeni do posebnih parkirnih prostorov kot tisti na vozičkih ali z umetnimi udi in ortozami. Bistroumno ugotavlja, da invalidi verjetno ne hodijo v službo in tako lažje čakajo na prosto parkirišče kakor nekdo, ki se mu mudi na šiht.
Ne gre za prvoaprilsko šalo niti za besedilo iz kakšne črne komedije. Vse to in še mnogo več je zraslo na zelniku matere, ki v tem istem duhu vzgaja svoje otroke, ki jih je revica morala zaradi nepridipravih invalidov prenašati po razbeljenem asfaltu brezkrajnih ljubljanskih nakupovalnih ploščadi. Ampak ne, ona se je opogumila in uprla sistemu, prekršila pravila ter se ustavila na zanjo prepovedanem mestu in pokazala sredinec vsakomur, ki ji je očitajoče požugal, da se na tem parkirišču pač ne spodobi puščati avta.
Opozorilo, če si že prevzela njihov prostor, prevzemi še njihovo invalidnost, je zanjo verjetno le floskula, slab poizkus trkanja na človeško vest, saj o empatiji, kaj šele morali v razmišljanju Kurentove ni ne duha ne sluha. In potem se je zgrozila, da je postala žrtev hudobnih napadov na njeno iskreno mnenje, ker je bila napak razumljena. Jasno, samovšečno se je tolkla po prsih, da je povedala tisto, kar si večina misli, a si ne upa izreči na glas.
Astrologinja Ema, v zvezdah boš zaman iskala zapise, da je starševstvo privilegij in ne bolezen. Noben Neptun ali Saturn ti ne bo pomagal do spoznanja, da so heroji tisti, ki povezujejo in ne delijo, ki celijo in ne ranijo, ki ljubijo in ne sovražijo. Sicer pa sama sreča, da nisi kobila, saj bi se po parkiriščih sprehajala bosa, kajti prijateljice zvezde ti očitno niso pokazale, kakšne posledice bo imelo tvoje, kot mu ti praviš, iskreno mnenje.
