Kolumna Tomaža Miheliča: Za vse so krivi levi in desni

Prepričan sem, da vas pogosto zagrabi in bi pod kakšen članek na spletnem portalu zapisali svoje mnenje. Morda to tudi počnete in si tako lajšate dušo, postanete za nekaj trenutkov celo slišani, videni, nič hudega, če za lažnim imenom, glavno, da ste povedali, kar ste želeli. To je postala nekakšna modna muha, da lahko svoje misli brez slabe vesti in zadržkov prilepite na javno platformo, četudi o problematiki, ki jo neki zapis obravnava, nimate pojma. Obenem pa vam skoraj vsi mediji omogočajo, vas celo spodbujajo, da se vključujete v vsesplošne debate, katerih edina prava vrednost je širjenje nestrpnosti.

Že neštetokrat sem si rekel, da teh primitivnih zapisov ne bom prebiral, a se vedno znova ujamem v skušnjavi. Premami me upanje v čudežno poboljšanje negativnega trenda anonimnih komentatorjev, vendar sem vedno znova razočaran nad človeško zlobo, ozkoglednostjo, surovostjo. Ne glede na temo, ki jo novinarji v svojih zgodbah ali intervjujih obravnavajo, bodo številni v tem našli zaroto ideoloških razsežnosti. Zato ni čudno, da se v glavnem sklicujejo na politične razloge za nastalo situacijo in za vsako, še tako banalno stvar krivijo migrante.

Zakonodaja na področju spletnega izražanja in podajanja misli bi morala biti vendarle malce bolj dosledna, saj v večini primerov ne gre za svobodo govora, temveč zlorabo te pravice, ki se zelo redko sankcionira. Jezik, s katerim obračunavajo nejevoljneži z vsem, kar leze in gre, je običajno brutalno nizkoten, žaljiv in tako primitiven, da so se ljudje začeli zabavati ob prebiranju najbolj ekstremnih zapisov. Seveda je smešno le tistim brez neposredne vpletenosti in z indiferentnim odnosom do vsebine. Ampak poizkusite se postaviti v kožo glavnega akterja določenega članka, predstavljajte si, da so vse te psovke, podla podtikanja in površna, laična mnenja namenjena vaši materi, očetu, sinu ali hčerki. Bi se še režali in muzali ob takšnih komentarjih?!
Kot novinarja me pogosto razdraži, ko vidim, kako nesrečni so ljudje, če zasledijo, da so nekatere javne osebnosti uspešne, srečne in v svojem delu uživajo. Hitro jih potolčejo do nafte in dajo v nič ves njihov trud, saj so v očeh nezadovoljnega plebsa navadni privilegiranci, nesposobneži, samovšečneži in afne. Nanje v trenutku prezrcalijo vse demone, strahove, vso krivdo, da v svojih precej bednih življenjih niso ustvarili ničesar, s čimer bi se lahko ponašali ali vsaj osmislili svoj obstoj. Nikoli jih nihče ni jemal resno, še pes se z njimi ni želel igrati, če jim kot otrokom okoli vratu ne bi obesili klobase, in tudi danes njihova beseda nima prave vrednosti.

Zato jim je spletni bog podaril možnost anonimnega izražanja in talent v poniževanju, kritiziranju ter žaljenju vsega, česar njihovemu mikro umu ne uspe sprocesirati, doumeti, kaj šele da bi prišlo do srca in bi to začutili. Na koncu pridemo do spoznanja, da sta za vse res krivi levica in desnica, ampak ne politična pola, temveč njihovi roki, ki neusmiljeno udrihata po tipkovnici in skrbita, da je še virtualni svet vsaj tako onesnažen kot naš že dolgo ne več zeleni planet.