Kolumna Tomaža Miheliča: Žarek upanja

Skačem od veselja, saj sem na ta trenutek čakal štiri dolga leta, ki so se vlekla kot karavana natovorjenih kamel na poti čez brezmejno puščavo. Na obzorju svetovne velesile in posledično tudi celotne krogle je zažarel zvezdni utrinek kot simbol odločnega boja proti zlu, pod katero se je podpisal oranžni klovn.

To ljubkovalno ime si je Donald Trump prislužil s svojim infantilnim, nezrelim, za marsikoga že prav retardiranim vedenjem, kakršnega si predsednik Amerike ali katerekoli druge države ne bi smel privoščiti. Nekateri mu sicer pripisujejo slavo zaradi podpisa nekaj mirovnih sporazumov, a istočasno je v lastni domovini ustvaril idealne temelje za izbruh državljanske vojne. Redki liderji se lahko pohvalijo s tolikšnim družbenim razdorom, kot ga je naredil veliki poraženec, simpatizer rasizma, ksenofobije in podpihovalec naci-fašistične ideje, pod katero je v polpretekli zgodovini stradalo na milijone ljudi.

Zelo premeteno je zgradil kult osebnosti, ki se spogleduje z božanstvom, zato ne preseneča dejstvo, da so njegovi privrženci obenem tudi njegovi verniki in za vernike velja, da so hvaležno manipulativno sredstvo, saj jih ne zanimajo dejstva in se do resnice ne bodo pregrizli z iskanjem bistva, temveč s slepim sledenjem svojemu vodji. Ne preseneča, da se je z njegovim vzponom razširilo prepričanje o teorijah zarote, izraz fake news oziroma lažne novice pa je postal odgovor na vsako kritiko in vsak dokaz. Tudi ob najbolj neposrednih očitkih, ko so ga dobili s prsti v marmeladi, se je izmazal z napadi na medije, ki so postali dežurni krivec za vse, kar je v nasprotju z njegovo politiko.

Namesto da bi preudarno in premišljeno nagovarjal ljudstvo, je raje bizarno in primitivno čivkal ter konstruiral model, po katerem se zgledujejo še nekateri. Enega takih prenašamo že od začetka koronske krize tudi Slovenci in za nameček nas je osramotil pred celotnim svetom, ker preprosto ni znal držati jezika za zobmi in ločiti svojih strankarskih prebliskov od premierske funkcije. Užaljeni Janez zdaj tolaži še bolj užaljenega Donalda, ki noče iz svojega peskovnika. Sicer pa nam je Amerika v preteklosti že večkrat zagodla, saj je med drugim k nam že zdavnaj poslala njihove zlagane hollywoodske sanje, nas zastrupila s pogubno industrijo hitre prehrane in sladkih pijač, prežela planet z rasizmom in idejo o nadvladi bele rase, za češnjico na torti pa v Belo hišo naselila najbolj osovraženega in obenem čaščenega predsednika vseh časov.

Čeprav je končno napočil sodni dan in se je razdeljena nacija vsaj navidezno znebila oranžne karikature, bodo težko počistili vso nesnago in razdejanje, ki ju je pustil za sabo. Potrebovali bodo čudež, da bodo črepinje zlepili v kelih zmagoslavne prihodnosti, za katero se zdi, da bo zaradi globokih razpok prej ali slej spet začela puščati.