KOLUMNA
Kolumna Urbane mame: Čestitam. Amen
Z gaultierjevimi špičastimi modrčki in javnim masturbiranjem je Madonna premikala bodičaste meje, pokazala je povsem nov ženski superpower.
Odpri galerijo
Eva Duša Hodnik. FOTO: Urbana mama
Tudi, če zadnjič ne bi gledala Madonninega nastopa na Eurosongu, mi ta novica, da fuša in da baje bolj poredko s svojim glasom sploh zadene tisti pravi ton, ni tako zelo šokantna. To, da živeča ikona queen of pop nima glasu in pa pretiranega talenta za petje, to vem že od takrat, ko se mi je že pred davnimi leti odprl popolnoma nov svet in je na spletu postalo vse dostopno. Tu mislim predvsem na posnetke koncertov v živo, ki sem jih (če malo pretiravam) od A do Z vse, od prvega do zadnjega, pregledala in preposlušala.
Torej, Madonna ni neka pevka, to je dejstvo. Me pa, ravno zaradi tega dejstva, še toliko bolj navdušuje, saj je, kljub temu, da ne zna peti, že toliko let ena in edina – kraljica popa. Kako je to mogoče? Iz malega in precej slabega je znala narediti nekaj velikega. To je največji talent, ki kaj šteje. Postala je kraljica marsičesa. Kraljica provokacij, kraljica kontroverznega oblačenja in kraljica škandaloznega obnašanja, ki je nemalokrat žalilo vernike (in to ni slučaj), saj je, menda, izkazovala nespoštljiv odnos do krščanske ikonografije, kot so takrat v Vatikanu zatrjevali.
Dobro se spominjam, kako je na eni od prvih podelitev glasbenih nagrad MTV-ja v beli poročni obleki in z vlečko na glavi nastopila s pesmijo Like A Virgin, se valjala po tleh in kazala svoje seksi spodnje perilo. Amen! Lady Gaga takrat ni bila še niti blizu maternice, kaj šele blizu porodnega kanala. Samo v opomnik. Z gaultierjevimi špičastimi modrčki in javnim masturbiranjem je Madonna premikala bodičaste meje, pokazala je povsem nov ženski superpower. Tabuje in svoj junfer pa je konzervativnim katolikom zabrisala v obraz. Tle mate!
O petju res, morda, danes gospa v letih, nima pojma. Ampak, koga briga. S svojo vero vase je iz sebe ustvarila nekaj, nekoga, … kraljico popa vendar, ki za svoj kratek maškaradni nastop, okrašen s pevsko blamažo (na katerega privleče kar 30 ton opreme in celo vojsko ljudi), dobi vrtoglave zneske. Res izgleda, sicer, kot da se ji je sedaj, pri šestdesetih, še dodatno skisalo, ampak ona fura svoj tempo dalje. Vsa čast. Amen!
Odkar sem, nekje v najstniških letih, bolj poglobljeno začela razmišljati o tem, kaj v življenju bi počela, so bili moji strahovi povezani (tudi) s tem ali bom znala prepoznati in izkoristiti vse svoje “talente”, moj potencial in ali bom enkrat le našla tisto – TO! moje poslanstvo in pa predvsem ali bom dovolj verjela vase in se ga bom upala lotiti.
Ti strahovi se še kar vsake toliko pojavljajo, sedaj tudi v relaciji do mojih dveh malih driskic. Ko bi jima vsaj znala pomagati poiskati tisto – TO! v čemur bosta uživala. Tudi, če bosta fušala. Upam, vseeno, da ne bosta, no. To je najverjetneje kar naš glavni fokus – da naše male driskice pravilno usmerimo in jim pomagamo, da se ne ustrašijo preveč. Morda si tega želimo zato, ker sami nismo imeli dovolj dobre podpore, kot mislimo, da bi jo takrat morali imeti, ali se nismo znašli, ali smo prenaporno razmišljali in smo predolgo tuhtali, ali smo bili preveč strahopetni in premalo pogumni. Pri meni je bilo kar vsega po malem. O Madonni pa – ne duha, ne sluha.
Sama sem bila velikokrat ta strahopetnež in ta plašen značaj, ki prenaporno razmišlja, vaga in premleva, zato sem bila vedno fascinirana nad močnimi personami, ki so odločno in hitro sprejemale odločitve, saj so bile moje popolno, a čudovito nasprotje. Od njih sem se najbolj pridno in piflarsko učila. Vse na pamet, seveda.
In tako sem se, naučeno, brez razumevanja, nemalokrat pretvarjala, da sem neustrašna, da vase najbolj verjamem, zraven pa stiskala pesti in upala, da me ne razkrinkajo. Joj, samo da me ne dobijo! In na ta način sem diplomirala, tako sem dobila svojo prvo resnejše študentsko delo, pa prvo redno službo, in igrala flavto zunaj po mestnih ulicah, in napisala svojo prvo objavo in še marsikaj. Učila sem se od najboljših. Tako kot so se nekateri, morda s previsokim egom? in pa polni sebe, lotili stvari in jih pogumno izvajali, si jih jaz nikdar nisem upala. To nonšalantno vzvišeno aroganco, ki je niti kanček sama nisem posedovala, sem jim najbolj zavidala. Zato sem si jo sposojala. Danes je že malce drugače, pa vseeno.
Čudim se, ko vidim, kakšni blesavi prepotentneži so na tako pomembnih položajih in z visokega odrejajo, kako bomo živeli. In ne morem verjeti, kako je mogoče, da me dva nadvse antipatična ženska ksihta še vedno ogovarjata in me vsak dan grozljivo gledata, ko se navsezgodaj peljem v službo (vsakič me zmrazi). Kakšni vse ozkogledneži so uspeli doktorirati. Kako brezvezni in prazni obrazi me vztrajno prepričujejo z malih ekranov (že leta!), kako fejst zoprni ljudje se ukvarjajo s pedagoškimi poklici in še bi lahko naštevala. Čudim se.
Ampak, očitno je v vsakem od njih nekaj malega Madonne … brez pravega tona, z veliko fušanja, ampak z zvrhano mero samozavesti, kar je več kot dovolj, da fokusirano in brez sramu (in v dobri veri, seveda) sledijo svojim sanjam in zastavljenemu cilju. Tle mate!
In zato mi ne preostane drugega, kot da jim čestitam. Prisežem, da jim.
… touched for the very first time. Amen.
Torej, Madonna ni neka pevka, to je dejstvo. Me pa, ravno zaradi tega dejstva, še toliko bolj navdušuje, saj je, kljub temu, da ne zna peti, že toliko let ena in edina – kraljica popa. Kako je to mogoče? Iz malega in precej slabega je znala narediti nekaj velikega. To je največji talent, ki kaj šteje. Postala je kraljica marsičesa. Kraljica provokacij, kraljica kontroverznega oblačenja in kraljica škandaloznega obnašanja, ki je nemalokrat žalilo vernike (in to ni slučaj), saj je, menda, izkazovala nespoštljiv odnos do krščanske ikonografije, kot so takrat v Vatikanu zatrjevali.
Dobro se spominjam, kako je na eni od prvih podelitev glasbenih nagrad MTV-ja v beli poročni obleki in z vlečko na glavi nastopila s pesmijo Like A Virgin, se valjala po tleh in kazala svoje seksi spodnje perilo. Amen! Lady Gaga takrat ni bila še niti blizu maternice, kaj šele blizu porodnega kanala. Samo v opomnik. Z gaultierjevimi špičastimi modrčki in javnim masturbiranjem je Madonna premikala bodičaste meje, pokazala je povsem nov ženski superpower. Tabuje in svoj junfer pa je konzervativnim katolikom zabrisala v obraz. Tle mate!
O petju res, morda, danes gospa v letih, nima pojma. Ampak, koga briga. S svojo vero vase je iz sebe ustvarila nekaj, nekoga, … kraljico popa vendar, ki za svoj kratek maškaradni nastop, okrašen s pevsko blamažo (na katerega privleče kar 30 ton opreme in celo vojsko ljudi), dobi vrtoglave zneske. Res izgleda, sicer, kot da se ji je sedaj, pri šestdesetih, še dodatno skisalo, ampak ona fura svoj tempo dalje. Vsa čast. Amen!
Odkar sem, nekje v najstniških letih, bolj poglobljeno začela razmišljati o tem, kaj v življenju bi počela, so bili moji strahovi povezani (tudi) s tem ali bom znala prepoznati in izkoristiti vse svoje “talente”, moj potencial in ali bom enkrat le našla tisto – TO! moje poslanstvo in pa predvsem ali bom dovolj verjela vase in se ga bom upala lotiti.
Ti strahovi se še kar vsake toliko pojavljajo, sedaj tudi v relaciji do mojih dveh malih driskic. Ko bi jima vsaj znala pomagati poiskati tisto – TO! v čemur bosta uživala. Tudi, če bosta fušala. Upam, vseeno, da ne bosta, no. To je najverjetneje kar naš glavni fokus – da naše male driskice pravilno usmerimo in jim pomagamo, da se ne ustrašijo preveč. Morda si tega želimo zato, ker sami nismo imeli dovolj dobre podpore, kot mislimo, da bi jo takrat morali imeti, ali se nismo znašli, ali smo prenaporno razmišljali in smo predolgo tuhtali, ali smo bili preveč strahopetni in premalo pogumni. Pri meni je bilo kar vsega po malem. O Madonni pa – ne duha, ne sluha.
Sama sem bila velikokrat ta strahopetnež in ta plašen značaj, ki prenaporno razmišlja, vaga in premleva, zato sem bila vedno fascinirana nad močnimi personami, ki so odločno in hitro sprejemale odločitve, saj so bile moje popolno, a čudovito nasprotje. Od njih sem se najbolj pridno in piflarsko učila. Vse na pamet, seveda.
In tako sem se, naučeno, brez razumevanja, nemalokrat pretvarjala, da sem neustrašna, da vase najbolj verjamem, zraven pa stiskala pesti in upala, da me ne razkrinkajo. Joj, samo da me ne dobijo! In na ta način sem diplomirala, tako sem dobila svojo prvo resnejše študentsko delo, pa prvo redno službo, in igrala flavto zunaj po mestnih ulicah, in napisala svojo prvo objavo in še marsikaj. Učila sem se od najboljših. Tako kot so se nekateri, morda s previsokim egom? in pa polni sebe, lotili stvari in jih pogumno izvajali, si jih jaz nikdar nisem upala. To nonšalantno vzvišeno aroganco, ki je niti kanček sama nisem posedovala, sem jim najbolj zavidala. Zato sem si jo sposojala. Danes je že malce drugače, pa vseeno.
Čudim se, ko vidim, kakšni blesavi prepotentneži so na tako pomembnih položajih in z visokega odrejajo, kako bomo živeli. In ne morem verjeti, kako je mogoče, da me dva nadvse antipatična ženska ksihta še vedno ogovarjata in me vsak dan grozljivo gledata, ko se navsezgodaj peljem v službo (vsakič me zmrazi). Kakšni vse ozkogledneži so uspeli doktorirati. Kako brezvezni in prazni obrazi me vztrajno prepričujejo z malih ekranov (že leta!), kako fejst zoprni ljudje se ukvarjajo s pedagoškimi poklici in še bi lahko naštevala. Čudim se.
Ampak, očitno je v vsakem od njih nekaj malega Madonne … brez pravega tona, z veliko fušanja, ampak z zvrhano mero samozavesti, kar je več kot dovolj, da fokusirano in brez sramu (in v dobri veri, seveda) sledijo svojim sanjam in zastavljenemu cilju. Tle mate!
In zato mi ne preostane drugega, kot da jim čestitam. Prisežem, da jim.
… touched for the very first time. Amen.
