URBANA MAMA
Kolumna Urbane mame: Leseni blondinki
Ko sem se odločila, da imam dovolj prepotentnih tipov, slabih zmenkov in da sem sama sebi več kot dovolj, sem spoznala mojega Bika. Ne vem, ali sta zemlja in luft po astrologiji in planetih za skupaj, ampak midva kar fajn funkcionirava.
Odpri galerijo
Eva Duša Hodnik. FOTO: Urbana mama
Zadnjič sem med pospravljanjem svojih starih stvari našla moder atlas sveta, ki smo ga v osnovni šoli uporabljali pri geografiji. Hitro sem ga prelistala, ker sem se spomnila, da sem takrat davno eno mesto posebej označila in obkrožila z rdečo. In res. Našla sem ga. Canberra, glavno mesto Avstralije je bilo obkroženo, zraven je pisalo JAZ. Takrat sem redno spremljala neko avstralsko nadaljevanko, kjer se je zgodba glavne junakinje odvijala v Canberri, zato sem si prisegla, da se bom, ko odrastem, preselila tja. Da bom šla v svet. Za vedno.
Nekaj let kasneje se mi je prijateljica iz Avstralije smejala, ko sem jo vprašala, kakšno je kaj to mesto (kamor se bom jaz kmalu preselila), saj naj bi bilo (po njenem mnenju) najbolj dolgočasno mesto v “the land down under”. Leta hrepenenja po življenju nekje na drugem koncu sveta v sanjskem kraju iz nadaljevanke so se v trenutku razblinila. Mogoče sem zato svoje kovčke (no, bolj vrečko ali dve), namesto na tisoče kilometrov stran, prepeljala le nekaj kilometrov stran od mojega doma, sem, kjer sem danes. Iz Viča v Center. Res hud premik v svet.
Včasih se nam zdi, da se moramo preseliti na drugo celino ali pa vsaj drastično spremeniti dolžino las zato, da se lahko resetiramo in začnemo vse še enkrat od začetka. Kar na paža, prosim. Definitivno pomaga. Jaz, sicer, tega nikoli nisem naredila. Nisem se preselila na južno poloblo, niti se nisem ostrigla. Sem pa skozi leta spremenila moj mind-set. Iz nesamozavestne deklice, ki je najbolj pozorna na okolico in kaj si ta misli o njej, sem končno prilezla do tega, da delam stvari po svoje. Četudi mi še vedno ni vseeno, kaj si kdo misli. Ampak me to več ne omejuje.
Morda, ker je bilo tako lažje, sem prej velikokrat sama zavzela pozicijo zmedene blondinke, ki ne zna, ne ve in ne razume. Strah pred neuspehom je tisti, ki me je najbrž vedno pahnil še globlje v vlogo, ki so mi jo dodelili drugi in sem se zato lahko skrivala za mojo zmedenostjo. Ampak, ko enkrat začneš sam odločati kaj in kako boš krmaril iz tedna v teden, iz meseca v mesec, to lahko postane celo tvoj hobi. Ali pa obsesija. Gotovo zato jaz ne maram trajnikov in jih tudi nimam. Ker nikakor ne prenesem, da nekdo drugi (četudi je to sistem) odloča namesto mene. Kaj, koliko in kdaj. In to se mi zdi ključno.
Ko sem se enkrat sama odločila, da bom stopila iz cone udobja, da bom vzgajala moji dve mali driskici z napakami, da bom bolj svobodna in neobremenjena, da bom veliko bolj pogumna in neustrašna, takrat so se začeli dogajati premiki, primerljivi s selitvijo na južno poloblo. Po selitvi tja pa zato že dolgo več ne hrepenim.
Ko sem se odločila, da imam dovolj prepotentnih tipov, slabih zmenkov in da sem sama sebi več kot dovolj, sem spoznala mojega Bika. Ne vem ali sta zemlja in luft po astrologiji in planetih za skupaj, ampak midva kar fajn funkcionirava.
Ko sem enkrat pričela ignorirati nadležno misel, kaj si bodo o meni mislili profesorji, takrat sem diplomirala. Ko se danes spomnim na njih, res ne vem, zakaj sem se jih tako zelo bala, ko so pa ta pravi zmaji sedeli zgoraj na referatu. Saj veš, za tistim majhnim okencem, ki je obratoval celi dve uri na dan in kjer si upal, da boš po eni uri stanja v vrsti dobil kakršenkoli odgovor. Upam, da so psihologi in psihiatri referate in nadrkane Gospe za okenci končno uvrstili v posebno poglavje za analizo. Če niso, bi jih pa morali.
Ko sem se enkrat odločila (sicer sprva ne po lastni volji), da bom delala zase, sem hitro prišla do zelo zadovoljivega rezultata. Čeprav opravljam tri službe (če rečemo služba temu, kar ti prinaša denar), mi nedelja zvečer večinoma ni zoprna in se veselim ponedeljkom. To, da ob nedeljskem večernem programu ne občutim slabosti in nisem potrta zaradi prihajajočega delovnega tedna in se hkrati celo veselim prvi jutranji kavi s sodelavkami, to se mi zdi res velik uspeh.
Ko sem se enkrat (skupaj s še eno blondinko) odločila, da se tega, česar si želim, moram “samo” lotiti, je strah nenadoma izginil.
Kdo bi si mislil, da bosta dve blondinki s filofaksa proučevali različne vrste lesa in v visoki nosečnosti in z dojenčkom v naročju kupovali stare hruške? Kdo bi si mislil, da bosta ti isti dve blondinki sami v svojih majhnih avtomobilih prevažali hlodovino, skupaj z vozički in poganjalci, kaj pa drugega. Kdo bi si mislil, da bosta dve blondinki, mamici, z vsemi naloženimi vlogami in urniki, kupovali brusilke in oblerje ter sami, s svojimi nežnimi rokami, obdelovali les in to med podoji in v nočnih urah, ko male driskice že spijo? Jaz in Ona.
Vem tudi zakaj. Ker si nobena od naju ne želi, da bi se enkrat kot bakici (blond bakici) na tisti klopci v parku spraševali – Zakaj nikoli nisva poskusili?
Držite pesti.
Ko sem se odločila, da imam dovolj prepotentnih tipov, slabih zmenkov in da sem sama sebi več kot dovolj, sem spoznala mojega Bika. Ne vem, ali sta zemlja in luft po astrologiji in planetih za skupaj, ampak midva kar fajn funkcionirava.
Nekaj let kasneje se mi je prijateljica iz Avstralije smejala, ko sem jo vprašala, kakšno je kaj to mesto (kamor se bom jaz kmalu preselila), saj naj bi bilo (po njenem mnenju) najbolj dolgočasno mesto v “the land down under”. Leta hrepenenja po življenju nekje na drugem koncu sveta v sanjskem kraju iz nadaljevanke so se v trenutku razblinila. Mogoče sem zato svoje kovčke (no, bolj vrečko ali dve), namesto na tisoče kilometrov stran, prepeljala le nekaj kilometrov stran od mojega doma, sem, kjer sem danes. Iz Viča v Center. Res hud premik v svet.
Včasih se nam zdi, da se moramo preseliti na drugo celino ali pa vsaj drastično spremeniti dolžino las zato, da se lahko resetiramo in začnemo vse še enkrat od začetka. Kar na paža, prosim. Definitivno pomaga. Jaz, sicer, tega nikoli nisem naredila. Nisem se preselila na južno poloblo, niti se nisem ostrigla. Sem pa skozi leta spremenila moj mind-set. Iz nesamozavestne deklice, ki je najbolj pozorna na okolico in kaj si ta misli o njej, sem končno prilezla do tega, da delam stvari po svoje. Četudi mi še vedno ni vseeno, kaj si kdo misli. Ampak me to več ne omejuje.
Morda, ker je bilo tako lažje, sem prej velikokrat sama zavzela pozicijo zmedene blondinke, ki ne zna, ne ve in ne razume. Strah pred neuspehom je tisti, ki me je najbrž vedno pahnil še globlje v vlogo, ki so mi jo dodelili drugi in sem se zato lahko skrivala za mojo zmedenostjo. Ampak, ko enkrat začneš sam odločati kaj in kako boš krmaril iz tedna v teden, iz meseca v mesec, to lahko postane celo tvoj hobi. Ali pa obsesija. Gotovo zato jaz ne maram trajnikov in jih tudi nimam. Ker nikakor ne prenesem, da nekdo drugi (četudi je to sistem) odloča namesto mene. Kaj, koliko in kdaj. In to se mi zdi ključno.
Ko sem se enkrat sama odločila, da bom stopila iz cone udobja, da bom vzgajala moji dve mali driskici z napakami, da bom bolj svobodna in neobremenjena, da bom veliko bolj pogumna in neustrašna, takrat so se začeli dogajati premiki, primerljivi s selitvijo na južno poloblo. Po selitvi tja pa zato že dolgo več ne hrepenim.
Ko sem se odločila, da imam dovolj prepotentnih tipov, slabih zmenkov in da sem sama sebi več kot dovolj, sem spoznala mojega Bika. Ne vem ali sta zemlja in luft po astrologiji in planetih za skupaj, ampak midva kar fajn funkcionirava.
Ko sem enkrat pričela ignorirati nadležno misel, kaj si bodo o meni mislili profesorji, takrat sem diplomirala. Ko se danes spomnim na njih, res ne vem, zakaj sem se jih tako zelo bala, ko so pa ta pravi zmaji sedeli zgoraj na referatu. Saj veš, za tistim majhnim okencem, ki je obratoval celi dve uri na dan in kjer si upal, da boš po eni uri stanja v vrsti dobil kakršenkoli odgovor. Upam, da so psihologi in psihiatri referate in nadrkane Gospe za okenci končno uvrstili v posebno poglavje za analizo. Če niso, bi jih pa morali.
Ko sem se enkrat odločila (sicer sprva ne po lastni volji), da bom delala zase, sem hitro prišla do zelo zadovoljivega rezultata. Čeprav opravljam tri službe (če rečemo služba temu, kar ti prinaša denar), mi nedelja zvečer večinoma ni zoprna in se veselim ponedeljkom. To, da ob nedeljskem večernem programu ne občutim slabosti in nisem potrta zaradi prihajajočega delovnega tedna in se hkrati celo veselim prvi jutranji kavi s sodelavkami, to se mi zdi res velik uspeh.
Ko sem se enkrat (skupaj s še eno blondinko) odločila, da se tega, česar si želim, moram “samo” lotiti, je strah nenadoma izginil.
Kdo bi si mislil, da bosta dve blondinki s filofaksa proučevali različne vrste lesa in v visoki nosečnosti in z dojenčkom v naročju kupovali stare hruške? Kdo bi si mislil, da bosta ti isti dve blondinki sami v svojih majhnih avtomobilih prevažali hlodovino, skupaj z vozički in poganjalci, kaj pa drugega. Kdo bi si mislil, da bosta dve blondinki, mamici, z vsemi naloženimi vlogami in urniki, kupovali brusilke in oblerje ter sami, s svojimi nežnimi rokami, obdelovali les in to med podoji in v nočnih urah, ko male driskice že spijo? Jaz in Ona.
Vem tudi zakaj. Ker si nobena od naju ne želi, da bi se enkrat kot bakici (blond bakici) na tisti klopci v parku spraševali – Zakaj nikoli nisva poskusili?
Držite pesti.
