O MATERINSTVU
Kolumna Urbane mame: Malo nora, malo zmešana
Prvo leto z dojenčkom je res nekaj posebnega. In zdaj, še s toliko večjo gotovostjo, vem, da smo ženske, ja, malo nore, malo zmešane, neverjetno močne in neustrašne.
Odpri galerijo
FOTO: Urbana mama
Sezona kavča, toplih dekic, prepletenih nog, zloudanih serij in filmov je uradno odprta. Juhu. In sezona najboljših žurov. Jeee!
Vsi pravijo, kako zelo naporen je bil september. Gneča na cestah, zmeda (nas staršev) v šolah, jok (otrok in nas mamic) v vrtcih in kaos v naših glavah. Koga je kam treba peljati, koga kje pobrati, kaj vse je treba še storiti.
Ampak ok, recimo raje, da je bil začetek jeseni, kljub nadležnim komarjem in osam, naravnost čudovit. Vsi smo se lahko sprehajali v japonkah. Plavali smo lahko v toplem morju. Zaštartalo je kar nekaj lepih projektov. Moj Mali je šel prvič v vrtec, TaVelka nazaj v šolo, jaz pa nazaj v službo. Vsi spet lepo vrženi v sisteme, zabasane urnike, predolge vrste, popoldanske gneče, lesene okvirje, nerazumljiva pravila, plačilne liste in v prepolne kurikulume. Ne svoje, njihove. Ampak v vrtec je treba? V šolo je treba. V službo je treba? V vrste, v okvirje, v pravila, v sistem je treba. Je treba?
Prevrtela sem spomin na zadnje leto, ko sem bila doma na porodniški. In sedaj je to leto naokoli. Hitro, prehitro? Sploh ne. Vsi so mi rekli: "To bo kar zletelo mimo!" Pa ni. Vsaj ne iz moje perspektive.
Tako daleč nazaj se mi sedaj zdi, ko sem prvič zagledala Malega in ga stisnila k sebi. In tako daleč se mi zdijo vse tiste faze, ko sem počasi prihajala k sebi od poroda in ko je on prvič premaknil prstke, se prvič nasmehnil, pasel kravice in se začel obračati. Faze dojenja, hranjenja, plazenja in nihanja ponorelih hormonov so bile precej dolge. Vsaj takrat se ti zdi, da se vse faze odvijajo tako zelo počasi in da nikoli ne bodo minile. Ampak so. Bilo je lepo, čustveno, turbulentno in dolgo leto.
Prvo leto z dojenčkom je res nekaj posebnega. In zdaj, še s toliko večjo gotovostjo, vem, da smo ženske, ja, malo nore, malo zmešane, neverjetno močne in neustrašne. Ko se tako ozrem okoli sebe, vidim res vse same takšne. To pa, med drugim, zato, ker:
Je dojenje nekaj najbolj naravnega, ampak ti nihče ne pove, da je za večino nas na začetku to eno boleče in krvavo garanje. Stiskaš zobe, cepetaš z nogami in vidiš zvezde. Nobene romantike.
Lulaš pogosto in s svetlobno hitrostjo "Že gre mamica!"
Umivanje zob, pranje las in daljše tuširanje je prav poseben dogodek. Wellness tretma.
Osemurno spanje v kosu je samo še en nostalgičen spomin. Mah, ne, danes je bilo super. Vstala sem samo ob dveh in ob štirih. Vse je bp.
Ješ velikokrat stoje ali sede z malo driskico v naročju. Pokrij jo s kuhinjsko krpo. Pa dober tek.
Non-stop nekaj brišeš, zlagaš, prestavljaš in pereš. Nosiš in zibaš. Sizifovo delo.
Kuhariš sto obrokov na dan. Pri tem skrbiš, da so uravnoteženi, bio, eko, na pari in brez preveč soli.
Z eno roko se naučiš delati popolnoma vse. Ja, levi biceps imam definitivno ojačan. Moram natrenirati še desnega.
Z eno roko znaš, poleg, seveda, vsega v gospodinjstvu, odpreti prtljažnik, vzeti ven voziček in ga s posebnim (res posebnim, drugih mamic niti gledati ne morem, ko to izvajajo) gibom in trzljajem, ko so celo telo, glava in stisnjeni zobje v najbolj skoncentrirani napetosti, v trenutku sestaviti. Puf. In potem nežno in ljubeče položiti vanj svojega princa ali princesko. Izvolite, vaše veličanstvo. Zaključiš z ljubečim nasmehom.
Vozičkaš v mrazu, največjem snegu in dežju, da bo tvoj princ ali princeska čim več na svežem zraku.
Bežiš na kratke zmenke s prijateljicami, ki tebi (in tvojemu partnerju) rešujejo življenje. Dobesedno. Hvala, punce moje.
Lepe slikice in lepi ljudje na instagramu, ki jih seveda ne poznaš, postanejo tvoji najboljši in najlepši prijatelji. In youtube. Ure sem gledala posnetke, kako ga pri dojenju pravilno pristaviti, ker mi (spet, že drugič) ni šlo. Ok, in pa vse grunge in ostale MTV posnetke moje mladosti. Hvala Eddie. In pa podelitve oskarjev. In...
Potiš se tudi, ko je zunaj Sibirija in vse ostale zebe. In to večkrat na dan.
Ko tvoj otrok zboli, se ti ustavi krvni obtok. In miruje vse dokler mu ni bolje.
Dojko razstavljaš v vseh kavarnah, po vseh klopcah v mestih, po parkih, nakupovalnih centrih in v svojem avtu na prepolnih ali čudnih (crime scene) parkiriščih.
Moža, partnerja, fanta masakriraš, ker ni dovolj spreten in hiter (kot ti) - "tisto tam ta modro, a ne vidiš, ma, kako ne vidiš?!" in ker ti ne bere misli (kot jih znaš ti, superwoman).
Poslušaš nasvete z vseh mogočih strani. In jih prežvečiš, nekaj teh pogoltneš, ostale izpljuneš. Puj.
Strateško planiranje najbolj običajnih opravkov (dvig paketa na pošti) in pa predvidevanje (še bolj pomembno!) vseh mogočih scenarijev (da se mu bo na okencu utrgalo) in nenehna pripravljenost na reševanje le-teh, postanejo običajna dnevna rutina. In tvoja nova veščina.
Organiziranje srečanj in sestankov, ki niso na temo kakcev in plenic, je lahko kompleksen projekt kot planiranje ekspedicije na Luno. No, skoraj tako.
Sprašuješ se Ali bom sploh še kdaj NORMALNA?
Boš. Ista boš kot prej. Saj veš, malo nora, malo zmešana, neverjetno močna in neustrašna. Verjetno še močnejša kot prej.
Bi vse to ponovila še enkrat? Seveda bi. A sedaj je čas za novo šminko, visoke pete in kozarec rdečega.
Deci najboljšega, prosim.
Ker rabim.
In si zaslužim.
Vsi pravijo, kako zelo naporen je bil september. Gneča na cestah, zmeda (nas staršev) v šolah, jok (otrok in nas mamic) v vrtcih in kaos v naših glavah. Koga je kam treba peljati, koga kje pobrati, kaj vse je treba še storiti.
Ampak ok, recimo raje, da je bil začetek jeseni, kljub nadležnim komarjem in osam, naravnost čudovit. Vsi smo se lahko sprehajali v japonkah. Plavali smo lahko v toplem morju. Zaštartalo je kar nekaj lepih projektov. Moj Mali je šel prvič v vrtec, TaVelka nazaj v šolo, jaz pa nazaj v službo. Vsi spet lepo vrženi v sisteme, zabasane urnike, predolge vrste, popoldanske gneče, lesene okvirje, nerazumljiva pravila, plačilne liste in v prepolne kurikulume. Ne svoje, njihove. Ampak v vrtec je treba? V šolo je treba. V službo je treba? V vrste, v okvirje, v pravila, v sistem je treba. Je treba?
Prevrtela sem spomin na zadnje leto, ko sem bila doma na porodniški. In sedaj je to leto naokoli. Hitro, prehitro? Sploh ne. Vsi so mi rekli: "To bo kar zletelo mimo!" Pa ni. Vsaj ne iz moje perspektive.
Tako daleč nazaj se mi sedaj zdi, ko sem prvič zagledala Malega in ga stisnila k sebi. In tako daleč se mi zdijo vse tiste faze, ko sem počasi prihajala k sebi od poroda in ko je on prvič premaknil prstke, se prvič nasmehnil, pasel kravice in se začel obračati. Faze dojenja, hranjenja, plazenja in nihanja ponorelih hormonov so bile precej dolge. Vsaj takrat se ti zdi, da se vse faze odvijajo tako zelo počasi in da nikoli ne bodo minile. Ampak so. Bilo je lepo, čustveno, turbulentno in dolgo leto.
Prvo leto z dojenčkom je res nekaj posebnega. In zdaj, še s toliko večjo gotovostjo, vem, da smo ženske, ja, malo nore, malo zmešane, neverjetno močne in neustrašne. Ko se tako ozrem okoli sebe, vidim res vse same takšne. To pa, med drugim, zato, ker:
Je rojevanje nekaj najbolj naravnega, a še vedno to ni lahkotna popoldanska čajanka, tvoje telo pa je potem še kar nekaj časa razštelano. Ko stojiš pod tušem (zgoraj z vročo, spodaj s hladno) si misliš "bo moje telo sploh še kdaj v redu?!".
Je dojenje nekaj najbolj naravnega, ampak ti nihče ne pove, da je za večino nas na začetku to eno boleče in krvavo garanje. Stiskaš zobe, cepetaš z nogami in vidiš zvezde. Nobene romantike.
Lulaš pogosto in s svetlobno hitrostjo "Že gre mamica!"
Umivanje zob, pranje las in daljše tuširanje je prav poseben dogodek. Wellness tretma.
Osemurno spanje v kosu je samo še en nostalgičen spomin. Mah, ne, danes je bilo super. Vstala sem samo ob dveh in ob štirih. Vse je bp.
Ješ velikokrat stoje ali sede z malo driskico v naročju. Pokrij jo s kuhinjsko krpo. Pa dober tek.
Non-stop nekaj brišeš, zlagaš, prestavljaš in pereš. Nosiš in zibaš. Sizifovo delo.
Kuhariš sto obrokov na dan. Pri tem skrbiš, da so uravnoteženi, bio, eko, na pari in brez preveč soli.
Z eno roko se naučiš delati popolnoma vse. Ja, levi biceps imam definitivno ojačan. Moram natrenirati še desnega.
Z eno roko znaš, poleg, seveda, vsega v gospodinjstvu, odpreti prtljažnik, vzeti ven voziček in ga s posebnim (res posebnim, drugih mamic niti gledati ne morem, ko to izvajajo) gibom in trzljajem, ko so celo telo, glava in stisnjeni zobje v najbolj skoncentrirani napetosti, v trenutku sestaviti. Puf. In potem nežno in ljubeče položiti vanj svojega princa ali princesko. Izvolite, vaše veličanstvo. Zaključiš z ljubečim nasmehom.
Vozičkaš v mrazu, največjem snegu in dežju, da bo tvoj princ ali princeska čim več na svežem zraku.
Bežiš na kratke zmenke s prijateljicami, ki tebi (in tvojemu partnerju) rešujejo življenje. Dobesedno. Hvala, punce moje.
Lepe slikice in lepi ljudje na instagramu, ki jih seveda ne poznaš, postanejo tvoji najboljši in najlepši prijatelji. In youtube. Ure sem gledala posnetke, kako ga pri dojenju pravilno pristaviti, ker mi (spet, že drugič) ni šlo. Ok, in pa vse grunge in ostale MTV posnetke moje mladosti. Hvala Eddie. In pa podelitve oskarjev. In...
Jokaš za vsako brezvezno stvar (ampak ni brezvezna, aaa). Sem nekje prebrala, da mamica v prvem letu zajoka 150-krat. Okej, potem nisem edina.
Potiš se tudi, ko je zunaj Sibirija in vse ostale zebe. In to večkrat na dan.
Ko tvoj otrok zboli, se ti ustavi krvni obtok. In miruje vse dokler mu ni bolje.
Dojko razstavljaš v vseh kavarnah, po vseh klopcah v mestih, po parkih, nakupovalnih centrih in v svojem avtu na prepolnih ali čudnih (crime scene) parkiriščih.
Moža, partnerja, fanta masakriraš, ker ni dovolj spreten in hiter (kot ti) - "tisto tam ta modro, a ne vidiš, ma, kako ne vidiš?!" in ker ti ne bere misli (kot jih znaš ti, superwoman).
Poslušaš nasvete z vseh mogočih strani. In jih prežvečiš, nekaj teh pogoltneš, ostale izpljuneš. Puj.
Strateško planiranje najbolj običajnih opravkov (dvig paketa na pošti) in pa predvidevanje (še bolj pomembno!) vseh mogočih scenarijev (da se mu bo na okencu utrgalo) in nenehna pripravljenost na reševanje le-teh, postanejo običajna dnevna rutina. In tvoja nova veščina.
Organiziranje srečanj in sestankov, ki niso na temo kakcev in plenic, je lahko kompleksen projekt kot planiranje ekspedicije na Luno. No, skoraj tako.
Sprašuješ se Ali bom sploh še kdaj NORMALNA?
Boš. Ista boš kot prej. Saj veš, malo nora, malo zmešana, neverjetno močna in neustrašna. Verjetno še močnejša kot prej.
Bi vse to ponovila še enkrat? Seveda bi. A sedaj je čas za novo šminko, visoke pete in kozarec rdečega.
Deci najboljšega, prosim.
Ker rabim.
In si zaslužim.
