URBANA MAMA
Kolumna Urbane mame: Malo smučanja. Malo kafane. Obilo užitkov
Odpri galerijo
Eva Duša Hodnik. FOTO: osebni Arhiv
Še enkrat sem se prepričala, da je strah en največji lažnivec. Moj strah pred višino, padanjem, zlomom noge, prsta, komolca, trtice, lobanje, trepalnic, živcev in strah pred totalno blamažo je bil zares popolnoma odveč. Mogoče so zato zaslužni moji sodelavci (kar veliki frajerji in pa gentlemani obenem), mogoče sodelavke (ravno prav nore, ravno prav zmešane, jp) ali pa je bil za to zaslužen redek dolomitski zrak. Ne vem. Pač nekaj od tega.
Vse je enkrat prvič. Zame je bilo tokrat kar nekaj teh – prvič. Prvič sem stala na smučeh, prvič sem na 2200 metrov nadmorske višine pila gintonic, kuhanca in bombardino (ma neee, ne vse naenkrat). Prvič mi je od lepote zasneženih vrhov zastajal dih, prvič sem lebdela visoko nad tlemi (in to ne v letalu), prvič sem cel dan preživela s čelado na glavi, izgledala precej smešno in štorasto (kako drugače naj bi pa s čelado izgledala?!), zraven pa sem (presenetljivo) neizmerno uživala.
Kako je to sploh mogoče? … zame, ki sicer prisegam na mestni asfalt, ljubljanski smog in morski zrak. Ampak tam sem se popolnoma odklopila in se prelevila, no ne bom rekla, da ravno v Lindsey Vonn, ampak recimo v eno fejst navdušeno smučarko. Za popolno asimilacijo v športno nastrojeno okolje sem morala kar pošteno napeti oči (s petnajst slojev maskare, kaj-pa-drugega), zbistriti moje okajene možgane (od redkega zraka, ne od gintonica!) in uporabiti vse svoje igralske sposobnosti, ko sem se pretvarjala, da je Kronplatz, ja, moj drugi dom.
On (čistokrvni purger): “Vi često ovamo dolazite?” Jaz (firsttimer-ka): “Ma, daaa, svake godine. Zima jednostavno ne može proč bez ovog savršenstva.” Tokrat bi sprejemne naredila brez kakršnihkoli težav, v to sem prepričana. Skozi leta sem, namreč, osvojila kar nekaj igralskih veščin (brez Stanislavskega), ki so me mnogokrat zvlekla iz precej nelagodnih situacij. Življenje je, kljub mojemu genialnemu planiranju (hvala za kompliment), ena sama improvizacija. Bolj spretno improviziraš in bolje igraš, tem bolje prideš skozi. Včasih bolj za hec, včasih pa zares.
Ste se kdaj znašli na sestanku, kjer niste imeli pojma o čem teče debata, pa ste se delali, da veste in ste resno prikimavali in vsake toliko zaskrbljeno pritrjevali z Ja, se strinjam. Seveda. Točno tako …? Niste? Aha. Jaz tudi ne.
Ste se kdaj pretvarjali, da veste (pa niste imeli blaaage) o čem profesor na ustnem izpitu govori in ste s cmokom v grlu in vprašajem nad glavo poskušali zadeti pravilen odgovor? Bingo!
Ste se kdaj delali, da vas nekogaršnja kritika, nerazumevanje, neodobravanje, nezainteresiranost, nonšalantnost in ignoranca niso razočarali?
Ste se kdaj pretvarjali, da zaradi razgleda na vaše popraznično vzhajano telo niste izgubili apetita, čeprav ste ugotovili, da bi v reklami za čudežni shujševalni napitek padli v rubriko Prej. In ne Potem. Uf!
Ste se kdaj pretvarjali, da verjamete Wernerju – vašemu simpatičnemu inštruktorju smučanja, da ste naravni talent? Natural … talent. Jaaa!
Ste se kdaj delali, da ste popolnoma trezni in ste lovili smučke, fokus in ravnotežje? Ne?! Jaz in Tina tudi ne. Neskončen klanec do našega kombija je bil enostavno prehud, verjemite mi.
Ste se kdaj pretvarjali, da v flower-power-situaciji, ko z vsemi sodelavci sedite v savni na plus 80, prepoteni in ne-oblečeni, v svoji glavi ne namenjate niti sekundice pozornosti svojim sramežljivim ali še huje – promiskuitetnim in prepovedanim mislim? Seveda, da NE!
Ste se (kot jaz) kdaj znašli na čudovitem smučišču in ste se v zakajeni kafani, s preglasno Severino in s kuhancem v roki, obnašali tako zelo samozavestno, kot da ste najbolj izkušen smučar (ma, daaa, svake godine) in si po treh urah divjega spuščanja po belih strminah to pijačo (in nažican čik od sodelavke) še kako zaslužite? Najbrž da ne.
Bilo je res fajn! Bilo je vsega – malo smučanja, malo več kafane in pa obilo užitkov na svežem, gorskem zraku. Za najboljši možen konec je super ekipa poskrbela za najlepše presenečenje. Dobila sem nova roza ušeska (namesto zlate medalje za pogum) in pa glasen aplavz.
Bilo je res, res fajn! Strah sem premagala. A nekaj malega ga je vseeno ostalo. Nekaj malega za nadaljnje nove smuke, nekaj malega za nadaljnje pogumne korake, nekaj malega pa za moj nadaljnji in večni inat.
Vse je enkrat prvič. Zame je bilo tokrat kar nekaj teh – prvič. Prvič sem stala na smučeh, prvič sem na 2200 metrov nadmorske višine pila gintonic, kuhanca in bombardino (ma neee, ne vse naenkrat). Prvič mi je od lepote zasneženih vrhov zastajal dih, prvič sem lebdela visoko nad tlemi (in to ne v letalu), prvič sem cel dan preživela s čelado na glavi, izgledala precej smešno in štorasto (kako drugače naj bi pa s čelado izgledala?!), zraven pa sem (presenetljivo) neizmerno uživala.
Kako je to sploh mogoče? … zame, ki sicer prisegam na mestni asfalt, ljubljanski smog in morski zrak. Ampak tam sem se popolnoma odklopila in se prelevila, no ne bom rekla, da ravno v Lindsey Vonn, ampak recimo v eno fejst navdušeno smučarko. Za popolno asimilacijo v športno nastrojeno okolje sem morala kar pošteno napeti oči (s petnajst slojev maskare, kaj-pa-drugega), zbistriti moje okajene možgane (od redkega zraka, ne od gintonica!) in uporabiti vse svoje igralske sposobnosti, ko sem se pretvarjala, da je Kronplatz, ja, moj drugi dom.
On (čistokrvni purger): “Vi često ovamo dolazite?” Jaz (firsttimer-ka): “Ma, daaa, svake godine. Zima jednostavno ne može proč bez ovog savršenstva.” Tokrat bi sprejemne naredila brez kakršnihkoli težav, v to sem prepričana. Skozi leta sem, namreč, osvojila kar nekaj igralskih veščin (brez Stanislavskega), ki so me mnogokrat zvlekla iz precej nelagodnih situacij. Življenje je, kljub mojemu genialnemu planiranju (hvala za kompliment), ena sama improvizacija. Bolj spretno improviziraš in bolje igraš, tem bolje prideš skozi. Včasih bolj za hec, včasih pa zares.
Ste se kdaj znašli na sestanku, kjer niste imeli pojma o čem teče debata, pa ste se delali, da veste in ste resno prikimavali in vsake toliko zaskrbljeno pritrjevali z Ja, se strinjam. Seveda. Točno tako …? Niste? Aha. Jaz tudi ne.
Ste se kdaj pretvarjali, da veste (pa niste imeli blaaage) o čem profesor na ustnem izpitu govori in ste s cmokom v grlu in vprašajem nad glavo poskušali zadeti pravilen odgovor? Bingo!
Ste se kdaj delali, da vas nekogaršnja kritika, nerazumevanje, neodobravanje, nezainteresiranost, nonšalantnost in ignoranca niso razočarali?
Ste se kdaj pretvarjali, da zaradi razgleda na vaše popraznično vzhajano telo niste izgubili apetita, čeprav ste ugotovili, da bi v reklami za čudežni shujševalni napitek padli v rubriko Prej. In ne Potem. Uf!
Ste se kdaj pretvarjali, da verjamete Wernerju – vašemu simpatičnemu inštruktorju smučanja, da ste naravni talent? Natural … talent. Jaaa!
Ste se kdaj delali, da ste popolnoma trezni in ste lovili smučke, fokus in ravnotežje? Ne?! Jaz in Tina tudi ne. Neskončen klanec do našega kombija je bil enostavno prehud, verjemite mi.
Ste se kdaj pretvarjali, da v flower-power-situaciji, ko z vsemi sodelavci sedite v savni na plus 80, prepoteni in ne-oblečeni, v svoji glavi ne namenjate niti sekundice pozornosti svojim sramežljivim ali še huje – promiskuitetnim in prepovedanim mislim? Seveda, da NE!
Ste se (kot jaz) kdaj znašli na čudovitem smučišču in ste se v zakajeni kafani, s preglasno Severino in s kuhancem v roki, obnašali tako zelo samozavestno, kot da ste najbolj izkušen smučar (ma, daaa, svake godine) in si po treh urah divjega spuščanja po belih strminah to pijačo (in nažican čik od sodelavke) še kako zaslužite? Najbrž da ne.
Bilo je res fajn! Bilo je vsega – malo smučanja, malo več kafane in pa obilo užitkov na svežem, gorskem zraku. Za najboljši možen konec je super ekipa poskrbela za najlepše presenečenje. Dobila sem nova roza ušeska (namesto zlate medalje za pogum) in pa glasen aplavz.
Bilo je res, res fajn! Strah sem premagala. A nekaj malega ga je vseeno ostalo. Nekaj malega za nadaljnje nove smuke, nekaj malega za nadaljnje pogumne korake, nekaj malega pa za moj nadaljnji in večni inat.
