KOLUMNA
Kolumna Urbane mame: Mami, bila si super!
Vedno, ko kdorkoli začne govoriti o svoji mami, se njegov obraz popolnoma spremeni.
Odpri galerijo
Eva Duša Hodnik. FOTO: Osebni arhiv
Že prav nestrpno čakam ta dan, ko mi bo moj Mali, moj leto in pol star sinko, rekel mama. Malo sem upala, da se bo to zgodilo na materinski dan in sem mu zato kar nekajkrat (stokrat, v resnici) ponovila »reci, levček, ma-ma«. Ampak, mi ni. Zopet je rekel samo ama-ama. Okej.
Še vedno me preseneti, ko kdaj od nekoga, ki je v zrelih letih, slišim, ko pravi, da je potreboval veliko več pozornosti in ljubezni od svoje mame, kot jo je bil deležen in ko v očeh in tonu glasu zaznam razočaranje. Nedavno nazaj sem bila priča takemu pogovoru in kar hudo mi je bilo, ko sem pomislila, kako kljub vsem uspehom in lepemu življenju, tako razočaranje ves čas nosimo s seboj, do konca. Ampak, seveda. Tudi, ko bomo gospe in gospodje, se pomanjkanje bližine, v tej meri kot smo si jo želeli in je ostala nekje zadaj kot ena velika grda črna luknja neznanka, ne bo kar samo izbrisalo in se ne bo dalo nadoknaditi za nazaj. To grdo luknjo lahko, kot odrasli, samo bolje razumemo. Kaj drugega pa ne. Naša zrelost in modrost, žal, ne zmoreta omiliti to, kar nam je v otroštvu primanjkovalo in tudi ne spremeniti tega, kakšen je bil odnos naših mam do nas (oziroma kako smo ga doživljali) v zgodnjih letih našega otroštva in kasneje v času naporne adolescence, ki v večini primerov (kar jih poznam) »nikoli ni bil dovolj dober in nikoli ni bil ravno takšen, kot bi si ga želeli«.
Vedno, ko kdorkoli začne govoriti o svoji mami, se njegov obraz popolnoma spremeni. Ta povezava z mamo je tako zelo občutljiva, lahko tudi čustvena do toksičnega, tudi, če je radost ta, ki jo do nje čutimo, če je pa to razočaranje, pa itak. V nobenem primeru do naših mam nimamo nevtralnega odnosa ne glede na to ali je ta pozitiven ali negativen.
Odnos otroka in matere je, seveda, eden najlepših, hkrati pa je tudi zdaleč najbolj zapleten in občutljiv. Tudi, če odnos med nami štima, ne vem zakaj, ampak, skoraj brez izjeme, nočemo (niti slučajno!) biti kopije svojih mam in zgrizemo svoj jezik do krvi, če je treba, če zaslišimo najmanjšo sled maminih stavkov, ki prihajajo iz naših ust medtem ko dirigiramo možu in svojim otrokom – Ista mat! O, neee!
Večinoma tako in tako mame krivimo za vse in smo njihovi najostrejši kritiki, tudi, če jih imamo radi. Ker je tako najlažje. Zakaj nas ni poslušala, zakaj se ni hotela pogovarjati, zakaj je bila tako zaskrbljena, zakaj je bila stalno zamišljena, zakaj se ni večkrat postavila zase, zakaj je bila šibka, zakaj ni znala reči Ne, zakaj je bila resnica zanjo vedno najslabša opcija, zakaj nas je ignorirala, zakaj nam je dajala občutek krivde, zakaj nas je izolirala, zakaj nismo vedno mogli računati na njen topel objem in razumevanje. Najbrž zato, ker drugače ni znala.
Vse mame malih driskic se nekoč pač ne bomo znašle na ta dobrem, priljubljenem seznamu, kjer nas bodo naši potomci, ki bodo s svojimi družinami živeli svojo ločeno zgodbo, ob materinskem dnevu posipali s sporočilci, pušeljci in objemi. Mogoče si ne bomo, po njihovo, zaslužile niti telefonskega klica. Niti ta kratkega, ta minutnega. To, da nam je bila ob rojstvu naših malih driskic dodeljena vloga mame, še ne pomeni, da jo bomo avtomatično dovolj dobro opravljale. Pa če se še tako zelo trudimo. Morda bo ves naš trud enkrat za v smeti. Zabojnik – embalaža.
Ker se še vedno privajam na materinstvo (kljub temu, da sem že osmo leto mama) in na to, da me vsak dan nekdo neštetokrat pokliče mami (sinko, samo tebe še čakam), se vzgajam, sprašujem, sekiram, švicam, oblikujem, opazujem in poslušam (sebe in moje prijateljice), slutim, kaj je tisto najbolj visoko na seznamu, česar nočem, da bi bilo enkrat v opisu v mojih dveh driskic, ko bosta govorili o meni – Moja mami ….
Moja mami me ob sobotah zbuja, nori s sesalcem in besno briše prah. Do visokega sijaja.
… lika ure in ure zato, da je v omari vse pedantno zloženo, da je sortirano po barvah, materialih in letnih časih. Zimsko – poletno.
… ves čas poudarja, da je soba moja, ampak, mora biti pospravljena tako, kot da je njena.
… je ponosna, ko delam domačo nalogo povsem samostojno, zraven pa škili pod moje prste in me popravlja. Ja, da bo vse najbolj pravilno. In da bo do črte. In ne čez.
… vedno zahteva naj ji predstavim Plan, kaj bom za vikend pametnega počel. In, žal, se ji moj plan Početi Nič nikoli ne zdi dovolj dober.
… mi nenehno razlaga, da nima dovolj časa zase, jaz pa ne vem, kaj naj s to informacijo počnem.
… mi govori nekaj nerazločnega skozi stisnjene zobe ali me ruka pod mizo. Ker smo na obisku pri sorodnikih.
… mi pravi Ali lahko, PROSIM, pospraviš za sabo. In ta beseda prosim sploh ne zveni tako vljudno, kot mi morala. Aneda bi morala?!
… je huda name, pa sploh ne vem Zakaj.
… je moja, ampak je najbolj ne razumem.
Ne, nočem. Nič od tega z zgornjega seznama.
Če pomislim česa si nekoč, kot mami, res želim, bi rekla, da bi bil zame največji uspeh ta, če bi mi moji dve mali driskici, ko bosta odrasli in me ne bosta več potrebovali in se bo moja funkcija starša (ne vloga mame, seveda), končala, … ja, takrat, enkrat, nekoč, če bi mi kdaj rekla nekaj tako zelo lepega, nekaj najbolj enostavnega, kot je to – »Mami, bila si super!« Vsak dan delam za to.
Še vedno me preseneti, ko kdaj od nekoga, ki je v zrelih letih, slišim, ko pravi, da je potreboval veliko več pozornosti in ljubezni od svoje mame, kot jo je bil deležen in ko v očeh in tonu glasu zaznam razočaranje. Nedavno nazaj sem bila priča takemu pogovoru in kar hudo mi je bilo, ko sem pomislila, kako kljub vsem uspehom in lepemu življenju, tako razočaranje ves čas nosimo s seboj, do konca. Ampak, seveda. Tudi, ko bomo gospe in gospodje, se pomanjkanje bližine, v tej meri kot smo si jo želeli in je ostala nekje zadaj kot ena velika grda črna luknja neznanka, ne bo kar samo izbrisalo in se ne bo dalo nadoknaditi za nazaj. To grdo luknjo lahko, kot odrasli, samo bolje razumemo. Kaj drugega pa ne. Naša zrelost in modrost, žal, ne zmoreta omiliti to, kar nam je v otroštvu primanjkovalo in tudi ne spremeniti tega, kakšen je bil odnos naših mam do nas (oziroma kako smo ga doživljali) v zgodnjih letih našega otroštva in kasneje v času naporne adolescence, ki v večini primerov (kar jih poznam) »nikoli ni bil dovolj dober in nikoli ni bil ravno takšen, kot bi si ga želeli«.
Vedno, ko kdorkoli začne govoriti o svoji mami, se njegov obraz popolnoma spremeni. Ta povezava z mamo je tako zelo občutljiva, lahko tudi čustvena do toksičnega, tudi, če je radost ta, ki jo do nje čutimo, če je pa to razočaranje, pa itak. V nobenem primeru do naših mam nimamo nevtralnega odnosa ne glede na to ali je ta pozitiven ali negativen.
Odnos otroka in matere je, seveda, eden najlepših, hkrati pa je tudi zdaleč najbolj zapleten in občutljiv. Tudi, če odnos med nami štima, ne vem zakaj, ampak, skoraj brez izjeme, nočemo (niti slučajno!) biti kopije svojih mam in zgrizemo svoj jezik do krvi, če je treba, če zaslišimo najmanjšo sled maminih stavkov, ki prihajajo iz naših ust medtem ko dirigiramo možu in svojim otrokom – Ista mat! O, neee!
Večinoma tako in tako mame krivimo za vse in smo njihovi najostrejši kritiki, tudi, če jih imamo radi. Ker je tako najlažje. Zakaj nas ni poslušala, zakaj se ni hotela pogovarjati, zakaj je bila tako zaskrbljena, zakaj je bila stalno zamišljena, zakaj se ni večkrat postavila zase, zakaj je bila šibka, zakaj ni znala reči Ne, zakaj je bila resnica zanjo vedno najslabša opcija, zakaj nas je ignorirala, zakaj nam je dajala občutek krivde, zakaj nas je izolirala, zakaj nismo vedno mogli računati na njen topel objem in razumevanje. Najbrž zato, ker drugače ni znala.
Vse mame malih driskic se nekoč pač ne bomo znašle na ta dobrem, priljubljenem seznamu, kjer nas bodo naši potomci, ki bodo s svojimi družinami živeli svojo ločeno zgodbo, ob materinskem dnevu posipali s sporočilci, pušeljci in objemi. Mogoče si ne bomo, po njihovo, zaslužile niti telefonskega klica. Niti ta kratkega, ta minutnega. To, da nam je bila ob rojstvu naših malih driskic dodeljena vloga mame, še ne pomeni, da jo bomo avtomatično dovolj dobro opravljale. Pa če se še tako zelo trudimo. Morda bo ves naš trud enkrat za v smeti. Zabojnik – embalaža.
Ker se še vedno privajam na materinstvo (kljub temu, da sem že osmo leto mama) in na to, da me vsak dan nekdo neštetokrat pokliče mami (sinko, samo tebe še čakam), se vzgajam, sprašujem, sekiram, švicam, oblikujem, opazujem in poslušam (sebe in moje prijateljice), slutim, kaj je tisto najbolj visoko na seznamu, česar nočem, da bi bilo enkrat v opisu v mojih dveh driskic, ko bosta govorili o meni – Moja mami ….
Moja mami me ob sobotah zbuja, nori s sesalcem in besno briše prah. Do visokega sijaja.
… lika ure in ure zato, da je v omari vse pedantno zloženo, da je sortirano po barvah, materialih in letnih časih. Zimsko – poletno.
… ves čas poudarja, da je soba moja, ampak, mora biti pospravljena tako, kot da je njena.
… je ponosna, ko delam domačo nalogo povsem samostojno, zraven pa škili pod moje prste in me popravlja. Ja, da bo vse najbolj pravilno. In da bo do črte. In ne čez.
… vedno zahteva naj ji predstavim Plan, kaj bom za vikend pametnega počel. In, žal, se ji moj plan Početi Nič nikoli ne zdi dovolj dober.
… mi nenehno razlaga, da nima dovolj časa zase, jaz pa ne vem, kaj naj s to informacijo počnem.
… mi govori nekaj nerazločnega skozi stisnjene zobe ali me ruka pod mizo. Ker smo na obisku pri sorodnikih.
… mi pravi Ali lahko, PROSIM, pospraviš za sabo. In ta beseda prosim sploh ne zveni tako vljudno, kot mi morala. Aneda bi morala?!
… je huda name, pa sploh ne vem Zakaj.
… je moja, ampak je najbolj ne razumem.
Ne, nočem. Nič od tega z zgornjega seznama.
Če pomislim česa si nekoč, kot mami, res želim, bi rekla, da bi bil zame največji uspeh ta, če bi mi moji dve mali driskici, ko bosta odrasli in me ne bosta več potrebovali in se bo moja funkcija starša (ne vloga mame, seveda), končala, … ja, takrat, enkrat, nekoč, če bi mi kdaj rekla nekaj tako zelo lepega, nekaj najbolj enostavnega, kot je to – »Mami, bila si super!« Vsak dan delam za to.
