KOMENTAR
Kolumna Urbane mame: Maska za en dan
Ko si nadeneš masko in si lahko, kdorkoli si želiš, samo ne ti …
Odpri galerijo
Eva Duša Hodnik. FOTO: osebni arhiv
Čeprav sem zelo zvesta svojemu stilu in prisegam na minimalizem (na belo, sivo, vse odtenke črne in blond) ter sploh nisem naklonjena eksperimentiranju (ja, sem si končno priznala), sem nekoč zelo rada preizkušala različne barve las, se ličila, preoblačila in se rada pretvarjala, da sem nekdo drug.
Zato imam tako zelo rada pust. Še danes. Ne zato, ker bi že komaj čakala štiridesetdnevno obdobje posta oziroma 'mesopusta' kot so mu baje rekli nekoč. Ko si nadeneš masko in si lahko kdorkoli si želiš, samo ne ti … ja, to je tisto, kar mi je bilo pri pustu vedno tako všeč. Da sem en dan lahko nekdo drug. Včasih bi res, vsaj za kratek čas, pasalo biti nekdo drug. Kako prekleto fejst zavidam igralcem, ker lahko z vlogo, ki jo igrajo, zapustijo svoje telo in se preselijo v nekoga drugega. In sebe popolnoma pozabijo. Vsaj predstavljam si, da je tako. Blagor.
Ni tako enostavno doseči, da smo sami sebi všeč, kar takšni, kot smo – brez maske, brez šminke in brez nakodrane lasulje. Z vsemi telesnimi pomanjkljivostmi in karakternimi minusi. Ni enostavno videti vse najboljše v sebi in ne le v drugih. Ni se enostavno ne-primerjati, ko pa je njena maska vendar mnogo boljša in lepša in originalnejša od moje! Biti nekdo drug je, seveda, veliko enostavneje.
Spominjam se, kako sem že kot majhna drobna deklica angelskega videza (kot so mi rekli sosedje), na skrivaj občudovala in poslušala bratove kasete in se pred ogledalom drla Touch me in bila Samantha Fox. Izrezana, se mi je takrat zdelo, seveda. Pa kako sem bila Axl Rose v pajkicah z ameriško zastavo, ki je visela z mojih drobnih koščenih ramen. In pa malce zabedirani Kurt Cobain v karirasti srajci in dolgonogi supermodel iz Georgevega Freedom. In vsi lepi (in na videz srečni) ljudje iz MTV-jevih spotov in takratnih filmov. Ljudje z lepimi zobmi. Moje noge se poleti niso zastonj kuhale v martinskah na plus 30. Jaz sem takrat dobro vedela Zakaj.
Ko odraščaš vsepovsod mrzlično iščeš svojo identiteto – kdo sploh sem in kam pripadam? In to je za vse sprejemljiv proces, ker si še v najstniški kategoriji. Ko si pa enkrat velik, se od tebe pričakuje, da si na vsa ta vprašanja že našel odgovore in je kar malo sramotno, če se še vedno 'iščeš', kot se temu reče. Pred leti, ko sem šla prvič na jogo (zaradi telesa in duha in za odprt ramenski obroč in za lepši vsakdan … – zdaj vem!), je prijateljica obračala z očmi, češ, zakaj bi šla na jogo – Saj ti si se že našla! mi je rekla, v šali. Jaz pa še danes ne mislim, da je tako. Še dobro!
Čeprav uživam v svojem življenju (mogoče bolj kot kadarkoli prej, četudi morda ni točno takšno, kot sem si ga nekoč davno zamišljala), si včasih zaželim, da bi bila nekdo drug, vsaj za en dan.
Da bi bila en dan TA NEKDO, ki bi naredil nekaj zares pomembnega za šibkejše manjšine. Ne vem, da bi si, recimo, izmislila kako gibanje, organizirala glasen protest, huligansko pljunila glavnim v obraz. In bi pljunek razmazala.
Da bi bila en dan moški (to bi bilo zanimivo!) in bi videla, kakšen je to občutek, ko se trudiš in probaš osvojiti luštno žensko za šankom. Tisto, ki te na veliko ignorira.
Da bi bila za en dan igralka. Tista na rdeči preprogi in v dolgi črni obleki … že dolgo znam zahvalni govor na pamet. Vem, kaj vse bi povedala in komu vse bi se zahvalila, ko bi držala zlati kipec v rokah. Tistega za glavno žensko, daserazumemo.
Da bi bila jaz – mami, takšna, ki vedno ve, kaj dela in kaj hoče. Ne morem pozabiti, ko je enkrat prijateljica Špela pri debati o vzgoji (in ob koktajlu MtkeNaOff) povedala, da se otrok najbolje počuti, ko vidi (in ko čuti), da starš ve, kaj dela. Večkrat se spomnim na to. Sploh, ko me moje male driskice vržejo iz tira in v stanju omotične tresavice POJMA NIMAM kaj delam. Kar se zgodi večkrat. In samo čakam, da mine. Nemočna.
In, oh, ja … da bi za en dan imela bolj koščena kolena, pa manj štrleča ušesa, in bolj vitek pas, ter odločnejši in močnejši glas.
Da bi bila še bolj uporniška in da bi bile moje petke in standardi vse bolj našpičeni in vse višji.
Vsaj za en dan.
V času pusta je vse to, poleg petintridesetih krofov, dovoljeno in mogoče, ane?
Zato imam tako zelo rada pust. Še danes. Ne zato, ker bi že komaj čakala štiridesetdnevno obdobje posta oziroma 'mesopusta' kot so mu baje rekli nekoč. Ko si nadeneš masko in si lahko kdorkoli si želiš, samo ne ti … ja, to je tisto, kar mi je bilo pri pustu vedno tako všeč. Da sem en dan lahko nekdo drug. Včasih bi res, vsaj za kratek čas, pasalo biti nekdo drug. Kako prekleto fejst zavidam igralcem, ker lahko z vlogo, ki jo igrajo, zapustijo svoje telo in se preselijo v nekoga drugega. In sebe popolnoma pozabijo. Vsaj predstavljam si, da je tako. Blagor.
Ni tako enostavno doseči, da smo sami sebi všeč, kar takšni, kot smo – brez maske, brez šminke in brez nakodrane lasulje. Z vsemi telesnimi pomanjkljivostmi in karakternimi minusi. Ni enostavno videti vse najboljše v sebi in ne le v drugih. Ni se enostavno ne-primerjati, ko pa je njena maska vendar mnogo boljša in lepša in originalnejša od moje! Biti nekdo drug je, seveda, veliko enostavneje.
Spominjam se, kako sem že kot majhna drobna deklica angelskega videza (kot so mi rekli sosedje), na skrivaj občudovala in poslušala bratove kasete in se pred ogledalom drla Touch me in bila Samantha Fox. Izrezana, se mi je takrat zdelo, seveda. Pa kako sem bila Axl Rose v pajkicah z ameriško zastavo, ki je visela z mojih drobnih koščenih ramen. In pa malce zabedirani Kurt Cobain v karirasti srajci in dolgonogi supermodel iz Georgevega Freedom. In vsi lepi (in na videz srečni) ljudje iz MTV-jevih spotov in takratnih filmov. Ljudje z lepimi zobmi. Moje noge se poleti niso zastonj kuhale v martinskah na plus 30. Jaz sem takrat dobro vedela Zakaj.
Ko odraščaš vsepovsod mrzlično iščeš svojo identiteto – kdo sploh sem in kam pripadam? In to je za vse sprejemljiv proces, ker si še v najstniški kategoriji. Ko si pa enkrat velik, se od tebe pričakuje, da si na vsa ta vprašanja že našel odgovore in je kar malo sramotno, če se še vedno 'iščeš', kot se temu reče. Pred leti, ko sem šla prvič na jogo (zaradi telesa in duha in za odprt ramenski obroč in za lepši vsakdan … – zdaj vem!), je prijateljica obračala z očmi, češ, zakaj bi šla na jogo – Saj ti si se že našla! mi je rekla, v šali. Jaz pa še danes ne mislim, da je tako. Še dobro!
Čeprav uživam v svojem življenju (mogoče bolj kot kadarkoli prej, četudi morda ni točno takšno, kot sem si ga nekoč davno zamišljala), si včasih zaželim, da bi bila nekdo drug, vsaj za en dan.
Da bi bila en dan TA NEKDO, ki bi naredil nekaj zares pomembnega za šibkejše manjšine. Ne vem, da bi si, recimo, izmislila kako gibanje, organizirala glasen protest, huligansko pljunila glavnim v obraz. In bi pljunek razmazala.
Da bi bila en dan moški (to bi bilo zanimivo!) in bi videla, kakšen je to občutek, ko se trudiš in probaš osvojiti luštno žensko za šankom. Tisto, ki te na veliko ignorira.
Da bi bila za en dan igralka. Tista na rdeči preprogi in v dolgi črni obleki … že dolgo znam zahvalni govor na pamet. Vem, kaj vse bi povedala in komu vse bi se zahvalila, ko bi držala zlati kipec v rokah. Tistega za glavno žensko, daserazumemo.
Da bi bila jaz – mami, takšna, ki vedno ve, kaj dela in kaj hoče. Ne morem pozabiti, ko je enkrat prijateljica Špela pri debati o vzgoji (in ob koktajlu MtkeNaOff) povedala, da se otrok najbolje počuti, ko vidi (in ko čuti), da starš ve, kaj dela. Večkrat se spomnim na to. Sploh, ko me moje male driskice vržejo iz tira in v stanju omotične tresavice POJMA NIMAM kaj delam. Kar se zgodi večkrat. In samo čakam, da mine. Nemočna.
In, oh, ja … da bi za en dan imela bolj koščena kolena, pa manj štrleča ušesa, in bolj vitek pas, ter odločnejši in močnejši glas.
Da bi bila še bolj uporniška in da bi bile moje petke in standardi vse bolj našpičeni in vse višji.
Vsaj za en dan.
V času pusta je vse to, poleg petintridesetih krofov, dovoljeno in mogoče, ane?
