KOLUMNA
Kolumna Urbane mame: Mi u Lublan
Lastna bajta obkrožena z zelenjem in oddaljenost od mestnih kandelabrov in fast fooda se nikoli niso prikradli v moje sanje.
Odpri galerijo
Eva Duša Hodnik. FOTO: Urbana mama
Popoln odklop od mestnega vrveža in pestrega vsakdana je res pravi počitek za dušo in telo, kot se reče, sploh ko si nekje, kjer je tvoja edina skrb ali bi v morje skočil na glavo ali na bombico, ter kaj bomo zvečer vrgli na žar. Ribo ali meso? Sladke skrbi. Če moj mali sinko ne bi vmes na dopustu zbolel in mi ne bi zaustavljal krvnega obtoka in prekinjal dihanja, bi bilo naravnost – popolno.
Na dopustu se moram večino časa z veščino jogi gurujke skoncentrirati in se spomniti, da imam nekje izven tega našega raja na otoku moje/najino/naše življenje, kjer sem ujeta v urnike, materinstvo, službo, … Kaj je že to? Kje je že to? Saj pravim, popoln odklop.
Ker sem na morju non-stop v kopalkah, ker ne nosim moderca, ker nikoli ne izpiram morske soli s kože in las, ker ne nosim niti pikice ličil, ker furam nenalakirane nohte, ker se ne mazilim s kremami (redko tudi s sončnimi, lej, ne maram) in sem večinoma kar bosa, mi je moja dopustniška soseda in poletna prijateljica za čvek in super družbo ob večerih na našem pomolu in ob kozarcu rdečega rekla “ti pa nisi tipična Ljubljančanka”. Ker vem, da je to mislila brez kančka cinizma in kot kompliment, sem to vzela točno tako – kot pohvalo, brez ugovarjanja in brez zavijanja z očmi.
V kakšnem drugem kontekstu, na kakšnem drugem dopustu in v precej drugačni družbi bi zavijala. Tipična Ljubljančanka je namreč zame neka imaginarna oseba, ki ima, poleg tega, da, seveda, sploh ne obstaja, še precej zoprn prizvok. Iz moje perspektive in izkušenj so v mestu, kjer živim (in to zelo rada), le fajn ljudje in na njih ne zaznam ničesar tipičnega, tudi ne zoprnega. Mesto, ki marsikoga frustrira že samo s svojim obstajanjem, pa je, verjemite mi, zelo prijazno, luškano, zeleno, čudovito, povsem nekomplicirano za živet, ravno prav veliko oziroma majhno, fotogenično, polno najbolj normalnih (če že hočete), zanimivih, neozkoglednih in svobodomiselnih dušic, ki si res ne mislijo vse najslabše o tebi, Darko (kot je to obratno), ki iz svoje prevelike bajte občuduješ hosto, dihaš svež zrak (in ne smoga) in boš v pogovoru z mano “tipično ljubljančanko” vedno, brez izjeme, svojo preppreprosto misel začel z brezveznim “Vi U Lublan”.
Oh, ja, MiULublan.
Ko sem si v obdobju, tam nekje v rosnih dvajsetih, ko sem si še upala sanjati o nemogočem, predstavljala, kakšna bo moja bodočnost, sem vedno sanjarila o vznemirljivem življenju v kakšni svetovni metropoli, kjer se bom izgubila v ulicah, gužvala s pisanimi kulturami v undergroundu, se družila z umetniki, noči pa prebedela ob poslušanju uličnega veselja. V moji domišljiji sem živela v čudovitem, šik opremljenem stanovanjcu (najetem, seveda) iz katerega se razteza razgled na vznemirljiv svet v malem. V moji soseski bi bile vedno odprte restavracije, klubi, galerije in prijetne kavarne.
Lastna bajta obkrožena z zelenjem in oddaljenost od mestnih kandelabrov in fast fooda (ki je 24/7), se nikoli niso prikradli v moje sanje ali bili na seznamu želja. In še danes me plašijo.
Mogoče se mi zdi vsakodnevno občudovanje idiličnega razgleda na hribčke in doline skrajno dolgočasno. Ali pa se bojim, da sem morda jaz tista – ta dolgočasna – in bi me nedogajanje okoli mene in ta idilični razgled s tem soočila in me razkrinkala.
Kakorkoli. Takega življenja, stran od mestnega utripa, se bojim. Najbrž je moj strah povsem neupravičen, pa vendar je tu.
Bojim se, da bi me kar naenkrat začelo motiti sosedovo drevo, ki svoje lepe veje naslanja na mojo novo ograjo. Bojim se, da bi se mi naenkrat zazdel sosedin avto bolj svetleč in bi si zato jaz kupila novega, predragega, na preveč obrokov. Bojim se, da bi se mi zazdela njena modra fasada lepša in bi zato svojo prefarbala v rozasto. Bojim se, da se ne bi več mogla izogniti temu, da bi imeli konja, ki si ga moja hči tako zelo želi. Bojim se, da bi se naenkrat začela bati tujcev, drugih narodnosti in barv kože. Bojim se, da bi hetero usmerjenost in obliko družine, kjer sta obvezna postavitev mama in oče, začela smatrati za edino normalno. Bojim se, da bi sčasoma izgubila to sproščenost in ne bi več sprejemala drugačnosti z odprtim srcem. Bojim se, da bi se začela bati mestne gneče in parkiranja. Bojim se, da bi ugotovila, da so preprosti ljudje (kot jih radi imenujemo) v resnici zelo zakomplicirani.
In ja. Bojim se tebe, Darko, ki boš v pogovoru z mano vedno svojo misel začel z “Vi U Lublan”.
Oh, ja, Darko, MiULublan.
Na dopustu se moram večino časa z veščino jogi gurujke skoncentrirati in se spomniti, da imam nekje izven tega našega raja na otoku moje/najino/naše življenje, kjer sem ujeta v urnike, materinstvo, službo, … Kaj je že to? Kje je že to? Saj pravim, popoln odklop.
Ker sem na morju non-stop v kopalkah, ker ne nosim moderca, ker nikoli ne izpiram morske soli s kože in las, ker ne nosim niti pikice ličil, ker furam nenalakirane nohte, ker se ne mazilim s kremami (redko tudi s sončnimi, lej, ne maram) in sem večinoma kar bosa, mi je moja dopustniška soseda in poletna prijateljica za čvek in super družbo ob večerih na našem pomolu in ob kozarcu rdečega rekla “ti pa nisi tipična Ljubljančanka”. Ker vem, da je to mislila brez kančka cinizma in kot kompliment, sem to vzela točno tako – kot pohvalo, brez ugovarjanja in brez zavijanja z očmi.
V kakšnem drugem kontekstu, na kakšnem drugem dopustu in v precej drugačni družbi bi zavijala. Tipična Ljubljančanka je namreč zame neka imaginarna oseba, ki ima, poleg tega, da, seveda, sploh ne obstaja, še precej zoprn prizvok. Iz moje perspektive in izkušenj so v mestu, kjer živim (in to zelo rada), le fajn ljudje in na njih ne zaznam ničesar tipičnega, tudi ne zoprnega. Mesto, ki marsikoga frustrira že samo s svojim obstajanjem, pa je, verjemite mi, zelo prijazno, luškano, zeleno, čudovito, povsem nekomplicirano za živet, ravno prav veliko oziroma majhno, fotogenično, polno najbolj normalnih (če že hočete), zanimivih, neozkoglednih in svobodomiselnih dušic, ki si res ne mislijo vse najslabše o tebi, Darko (kot je to obratno), ki iz svoje prevelike bajte občuduješ hosto, dihaš svež zrak (in ne smoga) in boš v pogovoru z mano “tipično ljubljančanko” vedno, brez izjeme, svojo preppreprosto misel začel z brezveznim “Vi U Lublan”.
Oh, ja, MiULublan.
Ko sem si v obdobju, tam nekje v rosnih dvajsetih, ko sem si še upala sanjati o nemogočem, predstavljala, kakšna bo moja bodočnost, sem vedno sanjarila o vznemirljivem življenju v kakšni svetovni metropoli, kjer se bom izgubila v ulicah, gužvala s pisanimi kulturami v undergroundu, se družila z umetniki, noči pa prebedela ob poslušanju uličnega veselja. V moji domišljiji sem živela v čudovitem, šik opremljenem stanovanjcu (najetem, seveda) iz katerega se razteza razgled na vznemirljiv svet v malem. V moji soseski bi bile vedno odprte restavracije, klubi, galerije in prijetne kavarne.
Lastna bajta obkrožena z zelenjem in oddaljenost od mestnih kandelabrov in fast fooda (ki je 24/7), se nikoli niso prikradli v moje sanje ali bili na seznamu želja. In še danes me plašijo.
Mogoče se mi zdi vsakodnevno občudovanje idiličnega razgleda na hribčke in doline skrajno dolgočasno. Ali pa se bojim, da sem morda jaz tista – ta dolgočasna – in bi me nedogajanje okoli mene in ta idilični razgled s tem soočila in me razkrinkala.
Kakorkoli. Takega življenja, stran od mestnega utripa, se bojim. Najbrž je moj strah povsem neupravičen, pa vendar je tu.
Bojim se, da bi me kar naenkrat začelo motiti sosedovo drevo, ki svoje lepe veje naslanja na mojo novo ograjo. Bojim se, da bi se mi naenkrat zazdel sosedin avto bolj svetleč in bi si zato jaz kupila novega, predragega, na preveč obrokov. Bojim se, da bi se mi zazdela njena modra fasada lepša in bi zato svojo prefarbala v rozasto. Bojim se, da se ne bi več mogla izogniti temu, da bi imeli konja, ki si ga moja hči tako zelo želi. Bojim se, da bi se naenkrat začela bati tujcev, drugih narodnosti in barv kože. Bojim se, da bi hetero usmerjenost in obliko družine, kjer sta obvezna postavitev mama in oče, začela smatrati za edino normalno. Bojim se, da bi sčasoma izgubila to sproščenost in ne bi več sprejemala drugačnosti z odprtim srcem. Bojim se, da bi se začela bati mestne gneče in parkiranja. Bojim se, da bi ugotovila, da so preprosti ljudje (kot jih radi imenujemo) v resnici zelo zakomplicirani.
In ja. Bojim se tebe, Darko, ki boš v pogovoru z mano vedno svojo misel začel z “Vi U Lublan”.
Oh, ja, Darko, MiULublan.
