O DOPUSTU
Kolumna Urbane mame: Na normalen dopust
Hja, očitno sem kljub svojim dalmatinskim koreninam pregloboko in pa za vedno zabetonirana v urbanem asfaltu.
Odpri galerijo
Urbana mama. FOTO: Urbana mama
Najlepša jutra so tista, ko me prebudi glasno petje škržatov in se, še predno odprem oči, zavem – Jaaa, na morju sem! Nato, že avtomatsko, z roko pogladim rjuho na sosednjem delu postelje, da preverim ali moj ribolovec nekje globoko pod morsko gladino zadržuje dih ali zraven mene globoko še spi. Velikokrat ga ni.
Ne vem, kdaj točno so se moje predstave o tem, kaj pomenijo ta prave počitnice, spremenile in od kdaj se mi zdi, da je najboljši dopust možen le, če sem vsaj 300 kilometrov južneje od svojega doma v LipojNašoj, na otoku, kjer si čim dlje od vsega zapakiranega v neekološko embalažo. Moja Maja je vedno govorila, da, če res ni nuja, pred Pagom niti prsta ne pomoči v morje.
Kot majhna deklica sem s starši vsako poletje en mesec dopustovala v kamniti hiški v vasici vzdolž globokega zaliva, brez tekoče vode iz pipe, z zunanjim straniščem na štrbunk in s kamnitim vodnjakom iz katerega smo s kanglico, privezano na dolgo vrv, zajemali vodo. Takrat robinzonski turizem še ni bil IN, v resnici se mu ni reklo turizem, temu si rekel, da si bil Kar Nekje. Temnega vodnjaka sem se bala. Štrbunka sem se bala. Vsega, kar je lezlo in letalo, sem se bala. Najboljši dopust za dušo in telo pa rečem temu danes.
A moja, takrat, prestrašena duša in žgoljavo suhljato telo, se nikakor nista
najbolje znašla med tistim dalmatinskim žbunjem in nedotaknjeno naravo. Divje dogodivščine, raziskovanje gozdov, lazenje po hribih doma ali po kozjih skalah na odaljenem otoku, me nikoli niso privlačili. Vedno sem se dobro in varno počutila le na asvaltu, med grafiti, na mestnih ulicah s poscanimi vlažnimi prehodi in na klopcah obdanih s cigaretnimi ogorki, kjer ni nobene bojazni, da bi me pojedel morski pes, galeb izkljuval oči, me pokončali roj os ali karkoli letečega in
plazečega.
Velikokrat sem se spraševala, zakaj ne moremo, kot vse NORMALNE družine mojih prijateljev in kot vsi naši NORMALNI sosedje, dopustovati nekje bližje. Recimo dve, tri, štiri urce lagane vožnje iz Ljubljane, v kakih lepo urejenih blokovskih naseljih z igrali, tobogani in stojnicami, v apartmajih s tekočo vodo in navadnim sekretom, skratka tam, kjer vsi otroci večinoma govorijo slovensko in ne v dalmatinskem dialektu, ki ga živ bog ne razume, niti Dalmatinci sami.
Peljemo se po največji vročini (takrat, seveda, brez klime), po vijugasti cesti (takrat še po stari magistrali), da je meni ves čas slabo, neskončno čakamo na trajekt in se na koncu vsi izmučeni in dehidrirani, že v temni noči, pricjazimo do malega kraja sredi ničesar na koncu sveta (kot se mi je takrat zdelo), da lahko potem celo poletje bivam v sožitju s kozami, brez televizije, brez normalnih
trgovin.
Kamen, sonce, morje.
Kot punčka sem bila rada lepa in čista. In na tleh, asfaltnih, če se da. Nisem razumela skakanja po lužah, plezanja po drevesih, lazenja po ostrih kamnih in skalah, kot so to počeli otroci domačinov (in večino otrok nasploh), ki sem jih z začudenjem in seveda z varnostne razdalje opazovala, kot da gledam Discovery in se pred mano v živo odvija dokumentarec o divjih neciviliziranih otrocih s Severnega Sentinela.
Na plaži sem vedno pazila, da je bila brisača lepo poravnana, brez kakršnihkoli gubic, brez kamenčkov in peska, da sva se z mojo barbiko lahko ulegli na čisto, z roko polikano, podlago in se sončili. Malo na eni strani. Obrat. Malo na drugi strani. Kakšno norenje, skakanje in špricanje. Tega divjaškega veselja in razpuščenosti nisem razumela. Kopalke sem si preoblekla po vsakem kopanju ter sebe (in mojo mattelovo frendico) od glave do pete natančno namazala s sončno kremo (že v osemdesetih sem se zavedala melanoma, jp).
Moj brat je počel nekaj podobnega. Sicer brez barbike in kreme. Na morju je prebral vse mogoče stripe, knjige in časopise in cel dopust več ali manj preležal v senci pod borovci. Že na daleč se nisva mogla pomešati med domače, od sonca črne, otroke s slamnatimi lasmi. Mestne navade in asfalt so naju že takrat zabetonirali. Do fundamenta.
In zdaj je vse popolnoma drugače. Čim bolj južno, bolje je. Čim bolj divje, lepše je. Brez lepo položene brisače (velikokrat sploh brez brisače), brez preoblačenja. Razpuščeno. Zapuščeno. Skuštrano. Ene kopalke, ena oblekica, ene japonke. Za cel dopust. Sol, ki jo ne izpiram in pustim, da me praska po hrbtu. Na glavi levja griva od morja, smole in grila. Guštiram. Janjetina, šalša, riba na lešo, pašticada, kroštule, pogače, ribarsko prigovaranje, bevanda, travarica na tešče, bila boja in še veliko najbolj finega in lepega in zavitega v dišeči vonj lavande in rožmarina.
In neizogibni galebi in dalmatinski melos. To slednje ne vem a je fino, ne vem ali je dišeče, ampak oboje paše v Dalmacijo. Samo v Dalmacijo, daserazumemo.
Okrog božiča smo se šli peljati z ladjico po Ljubljanici in poleg presladkega
kuhanega “vina” smo celo furo (ki ji ni in ni bilo konca), kvazi uživali v razgledu na praznično zimsko staro mestno jedro, zraven pa poslušali dalmatinske klape. Daj mi laskrismas, daj mi marajo, daj mi karkoli. Samo ne, molim te lipo, zvoke Dalmacije decembra sredi Ljubljane. Ante, puno si lip, al…
S terase imam prečudoviti razgled. Moja TaVelka s svojim prijatelčkom od lani nabira morske ježke in kumare, lovi strupene morske pajke in skače s pomola. Moj divji mestni otrok. Čoln se približuje, moj ribolovec se vrača, moj Mali sinko pa zraven mirno spi.
Idila.
Aaampak!
Može Mujo iz Bosne al ne Bosna iz Muje, kot rečejo … ali v prevodu – Lahko vzameš dekle iz mesta, ne pa mesto iz dekleta.
Zares najbolj uživam, ko sem nekje na otoku, s slanimi, zafeclanimi lasmi. To je zdaj zame EDINI NORMALEN dopust. Ampak, ko z bevando v roki zrem v najlepše morje NaSvitu, sem vseeno vesela, da poleg glasnih škržatov, vsake toliko zaslišim zvok prispelega sporočilca in pogledam fotografije mojih prijateljev. In se tako počutim mirno in varno (v primeru, da me napade morski pes, galeb, martinček, storž, Dalmatinec …). In vse to zahvaljujoč dobri vajfaj povezavi.
Hja, očitno sem kljub svojim dalmatinskim koreninam pregloboko in pa za vedno zabetonirana v urbanem asfaltu.
Pozdravčki iz Dalmacije!
Urbana robinzonka
Ne vem, kdaj točno so se moje predstave o tem, kaj pomenijo ta prave počitnice, spremenile in od kdaj se mi zdi, da je najboljši dopust možen le, če sem vsaj 300 kilometrov južneje od svojega doma v LipojNašoj, na otoku, kjer si čim dlje od vsega zapakiranega v neekološko embalažo. Moja Maja je vedno govorila, da, če res ni nuja, pred Pagom niti prsta ne pomoči v morje.
Hja, očitno sem kljub svojim dalmatinskim koreninam pregloboko in pa za vedno zabetonirana v urbanem asfaltu.
Kot majhna deklica sem s starši vsako poletje en mesec dopustovala v kamniti hiški v vasici vzdolž globokega zaliva, brez tekoče vode iz pipe, z zunanjim straniščem na štrbunk in s kamnitim vodnjakom iz katerega smo s kanglico, privezano na dolgo vrv, zajemali vodo. Takrat robinzonski turizem še ni bil IN, v resnici se mu ni reklo turizem, temu si rekel, da si bil Kar Nekje. Temnega vodnjaka sem se bala. Štrbunka sem se bala. Vsega, kar je lezlo in letalo, sem se bala. Najboljši dopust za dušo in telo pa rečem temu danes.
A moja, takrat, prestrašena duša in žgoljavo suhljato telo, se nikakor nista
najbolje znašla med tistim dalmatinskim žbunjem in nedotaknjeno naravo. Divje dogodivščine, raziskovanje gozdov, lazenje po hribih doma ali po kozjih skalah na odaljenem otoku, me nikoli niso privlačili. Vedno sem se dobro in varno počutila le na asvaltu, med grafiti, na mestnih ulicah s poscanimi vlažnimi prehodi in na klopcah obdanih s cigaretnimi ogorki, kjer ni nobene bojazni, da bi me pojedel morski pes, galeb izkljuval oči, me pokončali roj os ali karkoli letečega in
plazečega.
Velikokrat sem se spraševala, zakaj ne moremo, kot vse NORMALNE družine mojih prijateljev in kot vsi naši NORMALNI sosedje, dopustovati nekje bližje. Recimo dve, tri, štiri urce lagane vožnje iz Ljubljane, v kakih lepo urejenih blokovskih naseljih z igrali, tobogani in stojnicami, v apartmajih s tekočo vodo in navadnim sekretom, skratka tam, kjer vsi otroci večinoma govorijo slovensko in ne v dalmatinskem dialektu, ki ga živ bog ne razume, niti Dalmatinci sami.
Peljemo se po največji vročini (takrat, seveda, brez klime), po vijugasti cesti (takrat še po stari magistrali), da je meni ves čas slabo, neskončno čakamo na trajekt in se na koncu vsi izmučeni in dehidrirani, že v temni noči, pricjazimo do malega kraja sredi ničesar na koncu sveta (kot se mi je takrat zdelo), da lahko potem celo poletje bivam v sožitju s kozami, brez televizije, brez normalnih
trgovin.
Kamen, sonce, morje.
Kot punčka sem bila rada lepa in čista. In na tleh, asfaltnih, če se da. Nisem razumela skakanja po lužah, plezanja po drevesih, lazenja po ostrih kamnih in skalah, kot so to počeli otroci domačinov (in večino otrok nasploh), ki sem jih z začudenjem in seveda z varnostne razdalje opazovala, kot da gledam Discovery in se pred mano v živo odvija dokumentarec o divjih neciviliziranih otrocih s Severnega Sentinela.
Na plaži sem vedno pazila, da je bila brisača lepo poravnana, brez kakršnihkoli gubic, brez kamenčkov in peska, da sva se z mojo barbiko lahko ulegli na čisto, z roko polikano, podlago in se sončili. Malo na eni strani. Obrat. Malo na drugi strani. Kakšno norenje, skakanje in špricanje. Tega divjaškega veselja in razpuščenosti nisem razumela. Kopalke sem si preoblekla po vsakem kopanju ter sebe (in mojo mattelovo frendico) od glave do pete natančno namazala s sončno kremo (že v osemdesetih sem se zavedala melanoma, jp).
Moj brat je počel nekaj podobnega. Sicer brez barbike in kreme. Na morju je prebral vse mogoče stripe, knjige in časopise in cel dopust več ali manj preležal v senci pod borovci. Že na daleč se nisva mogla pomešati med domače, od sonca črne, otroke s slamnatimi lasmi. Mestne navade in asfalt so naju že takrat zabetonirali. Do fundamenta.
In zdaj je vse popolnoma drugače. Čim bolj južno, bolje je. Čim bolj divje, lepše je. Brez lepo položene brisače (velikokrat sploh brez brisače), brez preoblačenja. Razpuščeno. Zapuščeno. Skuštrano. Ene kopalke, ena oblekica, ene japonke. Za cel dopust. Sol, ki jo ne izpiram in pustim, da me praska po hrbtu. Na glavi levja griva od morja, smole in grila. Guštiram. Janjetina, šalša, riba na lešo, pašticada, kroštule, pogače, ribarsko prigovaranje, bevanda, travarica na tešče, bila boja in še veliko najbolj finega in lepega in zavitega v dišeči vonj lavande in rožmarina.
In neizogibni galebi in dalmatinski melos. To slednje ne vem a je fino, ne vem ali je dišeče, ampak oboje paše v Dalmacijo. Samo v Dalmacijo, daserazumemo.
Okrog božiča smo se šli peljati z ladjico po Ljubljanici in poleg presladkega
kuhanega “vina” smo celo furo (ki ji ni in ni bilo konca), kvazi uživali v razgledu na praznično zimsko staro mestno jedro, zraven pa poslušali dalmatinske klape. Daj mi laskrismas, daj mi marajo, daj mi karkoli. Samo ne, molim te lipo, zvoke Dalmacije decembra sredi Ljubljane. Ante, puno si lip, al…
S terase imam prečudoviti razgled. Moja TaVelka s svojim prijatelčkom od lani nabira morske ježke in kumare, lovi strupene morske pajke in skače s pomola. Moj divji mestni otrok. Čoln se približuje, moj ribolovec se vrača, moj Mali sinko pa zraven mirno spi.
Idila.
Aaampak!
Može Mujo iz Bosne al ne Bosna iz Muje, kot rečejo … ali v prevodu – Lahko vzameš dekle iz mesta, ne pa mesto iz dekleta.
Zares najbolj uživam, ko sem nekje na otoku, s slanimi, zafeclanimi lasmi. To je zdaj zame EDINI NORMALEN dopust. Ampak, ko z bevando v roki zrem v najlepše morje NaSvitu, sem vseeno vesela, da poleg glasnih škržatov, vsake toliko zaslišim zvok prispelega sporočilca in pogledam fotografije mojih prijateljev. In se tako počutim mirno in varno (v primeru, da me napade morski pes, galeb, martinček, storž, Dalmatinec …). In vse to zahvaljujoč dobri vajfaj povezavi.
Hja, očitno sem kljub svojim dalmatinskim koreninam pregloboko in pa za vedno zabetonirana v urbanem asfaltu.
Pozdravčki iz Dalmacije!
Urbana robinzonka
