RAZMIŠLJANJE
Kolumna Urbane mame: Pomladna dieta. Ja. Draga, že spet
Zajtrk je sicer najpomembnejši obrok, pa vseeno ni potrebe, da že navsezgodaj ubiješ štiri jajca, jih spečeš na domači slanini in jih zmažeš s četrt jelenovega. Draga, ne delaš na polju, ampak v pisarni. Okej?
Odpri galerijo
Eva Duša Hodnik. FOTO: Osebni arhiv
V teh prvih pomladnih dneh me je razveselilo kar nekaj drobnih stvari. Recimo to, da sem končno spet naletela na por iz trgovine, ki je bil poln zemlje. Vsaj kanček upanja je torej, da je ta zrasel na zemlji. Kot v starih dobrih časih. In ne v hidroponiki. Razveselilo me je tudi to, da sva bila z mojim Bikom zunaj do jutra in sva uživala tako kot vsa tista leta (točno šest) preden sva dobila male driskice. Res sem bila srečna, ko sem dojela, da naju, kljub dolgočasni odraslosti in vsem resnim obveznostim in dodeljenim vlogam, še vedno veselijo in povezujejo iste stvari kot nekoč. Neprespanost do sredine tedna je totalno vredna tega. In to še kako!
Pomladi se prav vsi vedno tako zelo veselimo, čeprav letos ne moremo reči, da smo jo komaj dočakali, saj zime, tiste ta prave, sploh ni bilo. Kako je lepo, ko si lahko brez slabe vesti kar ves čas malo zatreskan. Pa tudi če je to le v cvetočo češnjo pred vrtcem. Lahko se lotiš pomladnega čiščenja stanovanja, obesiš prvo žehto na pomladnem vetrcu in prirediš prvi piknik. Pomlad je, poleg jeseni, še vedno moja najljubša, tudi če je malo bipolarna in prikupno zmedena. Ja, kdo pa ni. Kakor vidim mimoidoče na ulici, so kar vsi. Eni so še v puhovkah, drugi v kratkih rokavih. Nekateri v škornjih, drugi – jaz – v poletnih japonkah. Najbrž med prvimi začnem luftati svoje belo zelene nožne prste in sem že navajena, da me vsi sprašujejo, če me nič ne zebe. Me ne.
Ker je poletje za drugim vogalom, je zdaj tudi ravno pravi čas za čiščenje od vsega, kar se je nakopičilo čez milo zimo. Sugestij in reklam za priprave na prihajajoče poletje je ogromno. Kamorkoli pogledam, kjerkoli klikam – napitki, tabletke, naprave, diete in nasveti. Vsi čudežni, seveda. Nikdar nisem razumela, kako lahko shujšaš in oblikuješ svoj trebuh do ravnega s pritrjenim vibrirajočim pasom medtem ko gledaš serije, grickaš čips in svoje nohte.
Čeprav sem prej vsa leta ignorirala dejstvo, da je res pomembno kaj jem, pa po tihem (in ne na glas) vseeno ne morem ignorirati resnice, da štirideseta nikakor niso trideseta, kaj šele dvajseta, zato sem se (spet) lotila nekaterih ukrepov in uf, res (spet) ne bo enostavno. Pred tridesetim letom se ne spomnim da bi bila kadarkoli na kakšni zares resni dieti. Do takrat mi je bila podarjena brezbrižnost in lahko sem jedla kar sem hotela in kadar sem hotela. Masten burek v jutranjih urah na štacjonu. Redno. Preveč popitega kaloričnega piva. Redno.
Sedaj, pri štiridesetih, je popolnoma drugače. Rogljiček samo pogledam in hopa, kilca gor. Če je topel, pa dve gor. Vem, da temu, kar počnem enkrat letno pred sezono bikinija, sploh ne bi smela reči dieta, ker bi zdrava prehrana vendar morala postati moj vsakdan. Ne pa spomladanski projekt. Ampak, karkoli vključuje dnevni jedilnik brez sira (stopljenem, ki se najbolj vleče), brez zvrhanega kupa naribanega parmezana in brez neomejene količine olivca, temu jaz rečem – dieta.
Kot sem že večkrat pojamrala, se zavedam, da moja rit nikoli ne bo dovolj polna in dovolj dvignjena, kot bi si morda želela in da me čaka še kar nekaj let ne najbolj privlačnega (a vsekakor atraktivnega, aha) letanja po plaži s kanglico, lopatko in napihnjenimi rokavčki ter kar nekaj ur izvajanja nadzora mojih malih dveh driskic v ta stabilni, ta mamasti pozi. Saj veš kako gre – noge v razkoraku, roke v boku in fokusiran pogled Mitcha Buchannona. (Hešteg ObalnaStraža. Hešteg Seksi. Hešteg Momlife. Hešteg Mamasto) … in ja, kljub temu, da bo moja vloga še kar nekaj časa predvsem usmerjena na redno servisiranje mojih malih dveh driskic, puške še ne bom metala v koruzo. O, ne, to pa ne!
In zato bo najbolje, da si seznam spomladanskih modrosti prenove mojega lepo vzhajanega telesa obesim na hladilnik, eno kopijo pa nama s Tino v pisarno. Da bo za ziher. In sicer.
Zajtrk je sicer najpomembnejši obrok, pa vseeno ni potrebe, da že navsezgodaj ubiješ štiri jajca, jih spečeš na domači slanini in jih zmažeš s četrt jelenovega. Draga, ne delaš na polju, ampak v pisarni. Okej?
Vsega, kar ješ, res ni potrebno vsakič pomakati v nekaj. Če misliš stebelno zeleno utapljati v nacho siru, je bolje, da se ne mučiš in nadaljuješ s čim, kar je vredno pomakanja.
Če misliš, da bodo izdelki z light, diet, zero, fitness, low-fat in fat-free etiketo pripomogli k temu, da bo tvoje telo light in fat-free, se zelo motiš. Lahko se kar mirno takoj ubiješ z vrečo belega sladkorja.
Če boš jedla pohanca za kosilo in krompir za večerjo, še ne pomeni, da boš občutila kakršenkoli efekt ločevalne diete. Pohanc je pohanc, draga, v katerikoli kombinaciji.
Vse kar tvojim driskicam pade na tla, ni treba namesto njih (in namesto sesalca) zbasati v usta. Nisi labradorec.
Gintonici s tanko rezino limone niso vitaminski napitek, draga. In ne, s preveč popitimi gintonici ne boš fasala hipervitaminoze. Ne boj se!
Jej vse čimmanj predelano, čimmanj živalsko, čimmanj z drugega konca sveta, čimmanj rozastega in pa čimveč zelenega, svežega in z domačo zemljo, če se le da.
Če se boš pa kdaj slučajno pregrešila, tega niti pod razno nikomur ne priznaj. Jem samo zdravooo! Prisežem.
Pa srečno, draga …
Pomladi se prav vsi vedno tako zelo veselimo, čeprav letos ne moremo reči, da smo jo komaj dočakali, saj zime, tiste ta prave, sploh ni bilo. Kako je lepo, ko si lahko brez slabe vesti kar ves čas malo zatreskan. Pa tudi če je to le v cvetočo češnjo pred vrtcem. Lahko se lotiš pomladnega čiščenja stanovanja, obesiš prvo žehto na pomladnem vetrcu in prirediš prvi piknik. Pomlad je, poleg jeseni, še vedno moja najljubša, tudi če je malo bipolarna in prikupno zmedena. Ja, kdo pa ni. Kakor vidim mimoidoče na ulici, so kar vsi. Eni so še v puhovkah, drugi v kratkih rokavih. Nekateri v škornjih, drugi – jaz – v poletnih japonkah. Najbrž med prvimi začnem luftati svoje belo zelene nožne prste in sem že navajena, da me vsi sprašujejo, če me nič ne zebe. Me ne.
Ker je poletje za drugim vogalom, je zdaj tudi ravno pravi čas za čiščenje od vsega, kar se je nakopičilo čez milo zimo. Sugestij in reklam za priprave na prihajajoče poletje je ogromno. Kamorkoli pogledam, kjerkoli klikam – napitki, tabletke, naprave, diete in nasveti. Vsi čudežni, seveda. Nikdar nisem razumela, kako lahko shujšaš in oblikuješ svoj trebuh do ravnega s pritrjenim vibrirajočim pasom medtem ko gledaš serije, grickaš čips in svoje nohte.
Čeprav sem prej vsa leta ignorirala dejstvo, da je res pomembno kaj jem, pa po tihem (in ne na glas) vseeno ne morem ignorirati resnice, da štirideseta nikakor niso trideseta, kaj šele dvajseta, zato sem se (spet) lotila nekaterih ukrepov in uf, res (spet) ne bo enostavno. Pred tridesetim letom se ne spomnim da bi bila kadarkoli na kakšni zares resni dieti. Do takrat mi je bila podarjena brezbrižnost in lahko sem jedla kar sem hotela in kadar sem hotela. Masten burek v jutranjih urah na štacjonu. Redno. Preveč popitega kaloričnega piva. Redno.
Eva Duša Hodnik. FOTO: Osebni arhiv
Sedaj, pri štiridesetih, je popolnoma drugače. Rogljiček samo pogledam in hopa, kilca gor. Če je topel, pa dve gor. Vem, da temu, kar počnem enkrat letno pred sezono bikinija, sploh ne bi smela reči dieta, ker bi zdrava prehrana vendar morala postati moj vsakdan. Ne pa spomladanski projekt. Ampak, karkoli vključuje dnevni jedilnik brez sira (stopljenem, ki se najbolj vleče), brez zvrhanega kupa naribanega parmezana in brez neomejene količine olivca, temu jaz rečem – dieta.
Kot sem že večkrat pojamrala, se zavedam, da moja rit nikoli ne bo dovolj polna in dovolj dvignjena, kot bi si morda želela in da me čaka še kar nekaj let ne najbolj privlačnega (a vsekakor atraktivnega, aha) letanja po plaži s kanglico, lopatko in napihnjenimi rokavčki ter kar nekaj ur izvajanja nadzora mojih malih dveh driskic v ta stabilni, ta mamasti pozi. Saj veš kako gre – noge v razkoraku, roke v boku in fokusiran pogled Mitcha Buchannona. (Hešteg ObalnaStraža. Hešteg Seksi. Hešteg Momlife. Hešteg Mamasto) … in ja, kljub temu, da bo moja vloga še kar nekaj časa predvsem usmerjena na redno servisiranje mojih malih dveh driskic, puške še ne bom metala v koruzo. O, ne, to pa ne!
In zato bo najbolje, da si seznam spomladanskih modrosti prenove mojega lepo vzhajanega telesa obesim na hladilnik, eno kopijo pa nama s Tino v pisarno. Da bo za ziher. In sicer.
Zajtrk je sicer najpomembnejši obrok, pa vseeno ni potrebe, da že navsezgodaj ubiješ štiri jajca, jih spečeš na domači slanini in jih zmažeš s četrt jelenovega. Draga, ne delaš na polju, ampak v pisarni. Okej?
Vsega, kar ješ, res ni potrebno vsakič pomakati v nekaj. Če misliš stebelno zeleno utapljati v nacho siru, je bolje, da se ne mučiš in nadaljuješ s čim, kar je vredno pomakanja.
Če misliš, da bodo izdelki z light, diet, zero, fitness, low-fat in fat-free etiketo pripomogli k temu, da bo tvoje telo light in fat-free, se zelo motiš. Lahko se kar mirno takoj ubiješ z vrečo belega sladkorja.
Če boš jedla pohanca za kosilo in krompir za večerjo, še ne pomeni, da boš občutila kakršenkoli efekt ločevalne diete. Pohanc je pohanc, draga, v katerikoli kombinaciji.
Vse kar tvojim driskicam pade na tla, ni treba namesto njih (in namesto sesalca) zbasati v usta. Nisi labradorec.
Gintonici s tanko rezino limone niso vitaminski napitek, draga. In ne, s preveč popitimi gintonici ne boš fasala hipervitaminoze. Ne boj se!
Jej vse čimmanj predelano, čimmanj živalsko, čimmanj z drugega konca sveta, čimmanj rozastega in pa čimveč zelenega, svežega in z domačo zemljo, če se le da.
Če se boš pa kdaj slučajno pregrešila, tega niti pod razno nikomur ne priznaj. Jem samo zdravooo! Prisežem.
Pa srečno, draga …
