O MATERINSTVU
Kolumna Urbane mame: Prekrokana noč
Kaj najhujšega se ti lahko zgodi po prekrokani noči? Ja, družinsko kosilo, ane?
Odpri galerijo
Eva Duša Hodnik. FOTO: osebni arhiv
Kaj mi je bilo tega (spet) treba?! ... sem se v soboto (sicer nežno) tolkla po utripajoči in težki glavi medtem ko sem se gledala v ogledalo in se pri tem skoraj zjokala. S prsti sem potipala moja upadla lica, ki jih je prekrivala dehidrirana koža, kot da sem lepotni spanec (ki ga pogrešam že leta) prespala kar v solariju.
Če bi bila sama (brez malih driskic) bi, seveda, tisti in naslednji dan preležala v postelji. S spuščenimi roletami bi sosedu Kitajcu po telefonu dajala navodila kam čez cesto in gor po stopnicah naj mi dostavi kislo pekočo juho in jed številko tli, aha. Vrata bi odprla le toliko, da bi lahko vrečko z naročeno hrano in podarjenim riževim žganjem (ali še huje – koledarjem iz bambusa) zagrabila in v dlan vljudnemu kitajčku potisnila dvajsetaka, preden bi mu brez Hvala in na svidenje! Pred nosom zaloputnila vrata. Revež bi si mislil, da v temnem zaroletanem stanovanju živi čudakinja z vsaj osmimi mačkami. Ja, ampak dnevna svetloba bi mi samo zadala dodatne bolečine. Telefon bi utišala in za ves zunanji svet bi bila nedosegljiva. Vsaj do naslednjega dne. Zakon! Ampak ta scenarij, seveda, se ni zgodil. Že leta.
Kaj najhujšega se ti lahko zgodi po prekrokani noči? Ja, družinsko kosilo, ane? Ta je definitivno na prvem mestu. Na drugem je pa to, da se, še preden odpreš svoje krvavo rdeče oči, spomniš, da že nekaj časa ne živiš več sam, ker te je iz okajenega sna prebudilo preglasno vriskanje tvojih malih dveh driskic in brnenje besnega plastičnega dirkalnika, brrrum brrrum. O, neee.
Komaj sem se zvlekla do kuhinje in v krču (kot da so mi štete zadnje minute) prosila mojega Bika, naj mi nalije svežo kavo iz kafetiere in vodo. Umetno dihanje tudi ne bi bilo odveč. Zoprna, ker zunaj sije sonce, nervozna, ker je tisti dan še treba veliko postoriti, povožena, ker spet nisem upoštevala osnovnega pravila, ki se ga je po tridesetem, sploh pa po štiridesetem! treba striktno držati in sicer da med veselim nazdravljanjem od ena do deset (in do jutra) vmes konstantno piješ vodo.
Kaj mi je bilo tega (spet) treba?
Večer se je sicer pričel zelo prefinjeno in nadvse elegantno z zlatimi krožniki na katerih se je zvrstilo pet hodov neverjetnih kreacij in božanskih okusov. Ne zgodi se velikokrat, da draga restavracija ne ponudi samo lepo prezentacijo običnega, s hormoni nafilanega, piščanca in prenapihnjeno zgodbo na prevelikem krožniku. Ob lepem razgled na dih jemajoči lestenec in decembrsko Ljubljano smo nazdravljali s penino in rdečim vinom, nadaljevali pa z najboljšim gintonicom. Hja, ko nisi več dvajset plus, že dobro ločiš med dobrim in slabim ginom in ceniš predrag minimalizem s pokapanimi pikicami na krožniku. Daleč so že ti časi, ko smo se na klopcah ob Ljubljanici zadovoljili z grajcem, slabo vodko in nečem, kar se je pretvarjalo, da je ta pravi pomarančni sok. Po razvezanih jezikih sem izvedela in se naivno z odprtimi usti čudila, da so nekatere urbane legende vseeno resnične. In da sončnica nikoli ne bo več sončnica. Ampak, v redu. Prežvečila, izpljunila in pozabila. Za vedno.
Kaj mi je bilo tega treba? Zabava do jutranjih ur, zakaj pa ne? Preveč naročenih rund, zakaj pa ne? Nažican cigaret ali dva od sodelavke, zakaj pa ne? Ampak najbrž sem pa ja že toliko v teh letih, da bi ob pobegih do jutra in obhodu ljubljanskih kafan lahko vsaj malce upoštevala nekaj pravil obnašanja za odrasle.
Torej, draga – malo nora, malo zmešana!
Če misliš furat nostalgijo in skakat na Summer of '69 s časa, ko je Bryan še jedel biftek (medium minus) in ni žvečil botanike, obuj nižje petke, da boš tistih par metrov od točke, kjer te je odvrgel taksi in pa do vrat svojega doma korakala vzravnano in ne puklasto s stopali na not. Tudi, če te nihče ne gleda, ker je ura štiri zjutraj. Ne izgleda v redu, #motheroftwo!
Po vsakem naročenem kozarcu se hidriraj. Z vodo, sem mislila. Če je danes petek oziroma sobota zjutraj, boš do ponedeljka v službi ob 7.00 za računalnikom mogoče izgledala kulturno. Mogoče.
Če te sredi alkoholidejsa, kjer pač ne diši po petih hodih z ljubljanskega gradu, ampak po mastnem grilu in kariesu, ogovori Dare z Domžal, se delaj da si blondinka z drugega konca sveta in ga prav nič ne razumeš zato, da zaključita pogovor še preden se dareizdomžal veselo in preveč razgovori. On ima svojo publiko, ki ga bo z veseljem poslušala, seveda jo ima. Ampak ti nisi ta publika. Nope. #motheroftwo
»Ok, samo še enega, potem pa res grem!« je vedno slaba ideja. Vedno. Ko tretjič v istem večeru slišiš Proud Mary, takrat ponosno in dostojanstveno (dokler nekaj malega dostojanstva še imaš) pobegni domov. Ker od Meri naprej bo šlo vse samo še navzdol. Čao!
Masten burek na bavarcu ne bo zradiral vseh tvojih gintonikov, vina, penine, kuhanca in kuhanega gina. Pomaga pa. Leta izkušenj niso kar tako za v smeti, ane, ane?
Dan po prekrokani noči se vedno sprašujem, zakaj sem si kadarkoli sploh želela postati velika. Okvirji, pravila, telesna gravitacija, manj vzdržljivo telo, bolj obremenjen um ... kaj je sploh dobrega pri vsem tem? Odgovor se mi je ponudil kar sam, ko sem se ob štirih zjutraj končno (in pa komaj) premražena privlekla do vhodnih vrat, do mojega toplega doma, prav takega, kot sem si ga vedno želela. Jasno. To je. Dom je to – nekaj dobrega.
Če bi bila sama (brez malih driskic) bi, seveda, tisti in naslednji dan preležala v postelji. S spuščenimi roletami bi sosedu Kitajcu po telefonu dajala navodila kam čez cesto in gor po stopnicah naj mi dostavi kislo pekočo juho in jed številko tli, aha. Vrata bi odprla le toliko, da bi lahko vrečko z naročeno hrano in podarjenim riževim žganjem (ali še huje – koledarjem iz bambusa) zagrabila in v dlan vljudnemu kitajčku potisnila dvajsetaka, preden bi mu brez Hvala in na svidenje! Pred nosom zaloputnila vrata. Revež bi si mislil, da v temnem zaroletanem stanovanju živi čudakinja z vsaj osmimi mačkami. Ja, ampak dnevna svetloba bi mi samo zadala dodatne bolečine. Telefon bi utišala in za ves zunanji svet bi bila nedosegljiva. Vsaj do naslednjega dne. Zakon! Ampak ta scenarij, seveda, se ni zgodil. Že leta.
Kaj najhujšega se ti lahko zgodi po prekrokani noči? Ja, družinsko kosilo, ane? Ta je definitivno na prvem mestu. Na drugem je pa to, da se, še preden odpreš svoje krvavo rdeče oči, spomniš, da že nekaj časa ne živiš več sam, ker te je iz okajenega sna prebudilo preglasno vriskanje tvojih malih dveh driskic in brnenje besnega plastičnega dirkalnika, brrrum brrrum. O, neee.
Komaj sem se zvlekla do kuhinje in v krču (kot da so mi štete zadnje minute) prosila mojega Bika, naj mi nalije svežo kavo iz kafetiere in vodo. Umetno dihanje tudi ne bi bilo odveč. Zoprna, ker zunaj sije sonce, nervozna, ker je tisti dan še treba veliko postoriti, povožena, ker spet nisem upoštevala osnovnega pravila, ki se ga je po tridesetem, sploh pa po štiridesetem! treba striktno držati in sicer da med veselim nazdravljanjem od ena do deset (in do jutra) vmes konstantno piješ vodo.
Kaj mi je bilo tega (spet) treba?
Večer se je sicer pričel zelo prefinjeno in nadvse elegantno z zlatimi krožniki na katerih se je zvrstilo pet hodov neverjetnih kreacij in božanskih okusov. Ne zgodi se velikokrat, da draga restavracija ne ponudi samo lepo prezentacijo običnega, s hormoni nafilanega, piščanca in prenapihnjeno zgodbo na prevelikem krožniku. Ob lepem razgled na dih jemajoči lestenec in decembrsko Ljubljano smo nazdravljali s penino in rdečim vinom, nadaljevali pa z najboljšim gintonicom. Hja, ko nisi več dvajset plus, že dobro ločiš med dobrim in slabim ginom in ceniš predrag minimalizem s pokapanimi pikicami na krožniku. Daleč so že ti časi, ko smo se na klopcah ob Ljubljanici zadovoljili z grajcem, slabo vodko in nečem, kar se je pretvarjalo, da je ta pravi pomarančni sok. Po razvezanih jezikih sem izvedela in se naivno z odprtimi usti čudila, da so nekatere urbane legende vseeno resnične. In da sončnica nikoli ne bo več sončnica. Ampak, v redu. Prežvečila, izpljunila in pozabila. Za vedno.
Kaj mi je bilo tega treba? Zabava do jutranjih ur, zakaj pa ne? Preveč naročenih rund, zakaj pa ne? Nažican cigaret ali dva od sodelavke, zakaj pa ne? Ampak najbrž sem pa ja že toliko v teh letih, da bi ob pobegih do jutra in obhodu ljubljanskih kafan lahko vsaj malce upoštevala nekaj pravil obnašanja za odrasle.
Torej, draga – malo nora, malo zmešana!
Če misliš furat nostalgijo in skakat na Summer of '69 s časa, ko je Bryan še jedel biftek (medium minus) in ni žvečil botanike, obuj nižje petke, da boš tistih par metrov od točke, kjer te je odvrgel taksi in pa do vrat svojega doma korakala vzravnano in ne puklasto s stopali na not. Tudi, če te nihče ne gleda, ker je ura štiri zjutraj. Ne izgleda v redu, #motheroftwo!
Po vsakem naročenem kozarcu se hidriraj. Z vodo, sem mislila. Če je danes petek oziroma sobota zjutraj, boš do ponedeljka v službi ob 7.00 za računalnikom mogoče izgledala kulturno. Mogoče.
Če te sredi alkoholidejsa, kjer pač ne diši po petih hodih z ljubljanskega gradu, ampak po mastnem grilu in kariesu, ogovori Dare z Domžal, se delaj da si blondinka z drugega konca sveta in ga prav nič ne razumeš zato, da zaključita pogovor še preden se dareizdomžal veselo in preveč razgovori. On ima svojo publiko, ki ga bo z veseljem poslušala, seveda jo ima. Ampak ti nisi ta publika. Nope. #motheroftwo
»Ok, samo še enega, potem pa res grem!« je vedno slaba ideja. Vedno. Ko tretjič v istem večeru slišiš Proud Mary, takrat ponosno in dostojanstveno (dokler nekaj malega dostojanstva še imaš) pobegni domov. Ker od Meri naprej bo šlo vse samo še navzdol. Čao!
Masten burek na bavarcu ne bo zradiral vseh tvojih gintonikov, vina, penine, kuhanca in kuhanega gina. Pomaga pa. Leta izkušenj niso kar tako za v smeti, ane, ane?
Dan po prekrokani noči se vedno sprašujem, zakaj sem si kadarkoli sploh želela postati velika. Okvirji, pravila, telesna gravitacija, manj vzdržljivo telo, bolj obremenjen um ... kaj je sploh dobrega pri vsem tem? Odgovor se mi je ponudil kar sam, ko sem se ob štirih zjutraj končno (in pa komaj) premražena privlekla do vhodnih vrat, do mojega toplega doma, prav takega, kot sem si ga vedno želela. Jasno. To je. Dom je to – nekaj dobrega.
