URBANA MAMA
Kolumna Urbane mame: Razum s popustom
Ali ni samo en velik predsodek, da je ženska, ki rada šopingira (in je rada lepa), kar malo plehka in ne dovolj poduhovljena in zato, seveda, ne more razumeti Dostojevskega.
Odpri galerijo
Eva Duša Hodnik. FOTO: Osebni arhiv
Pa smo zopet tam. Z vseh strani cocacola božički in jelenčki, na radijskih postajah nepogrešljivi LesKrismasAjGevjuMahat, bunkice, lučke, zvezdice, druženje, zmrzovanje ob kuhancu, stiskanje pod deko, gledanje (vedno istih) božičnih filmov in pa brezglavo nakupovanje, ki se začne s črnim petkom in traja vse do zadnjega dne v letu. Vse je znižano, vse je s popustom. Tudi naš razum.
Kupiti ali ne kupiti, to je zdaj vprašanje. Zakaj toliko nakupujemo in kako to, da nam kupljene stvari dajo toliko notranjega vznemirjenja in nam lahko popravijo dan, če so to SAMO STVARI. In ali ni ljubezen tista, ki je za srečo povsem in več kot dovolj? In tu, seveda, ne mislim na enostransko ljubezen do mojega novega črnega plašča.
Rada se spominjam vseh mojih prvih, drugih, uničujočih, globokih in mimo letečih ljubezni, a ravno tako (ja, kar nekako z istim žarom in radostjo) se rada spominjam tudi mojih prvih bulerjev (in vseh koncertov v njih), prvih alllstark (in štopanja), prve usnjene jakne (in neštetih poljubov), prvih levisk 501 in še in še.
Mogoče samo ženske znamo kupljenim stvarem vdahniti dušo in jih s tem pospraviti v trajen in lep spomin. Če ne drugega zato, da vse te naše nakupe opravičimo? Smo pa zato ženske avtomatično označene za malo bedaste in površne, ker imamo rade lepe stvari in se z njimi rade okrasimo in ko na glas priznamo, da rade porabljamo čas po trgovinah in se KotDaGreZaŽivljenje! gužvamo in stojimo v neskončnih vrstah in pa sredi noči na črni petek (ki je samo še eno zlo z zahoda, fuj) ob 00:01 klikamo kot zmešane. Vzamem, vzamem, vzamem!
Ali ni to samo en velik predsodek, da je ženska, ki rada šopingira (in je rada lepa), kar malo plehka in ne dovolj poduhovljena in zato, seveda, ne more razumeti Dostojevskega. Kaj? Ali je predpogoj za razumevanje neplitkih, globokih sporočil ta, da se tudi sama ne ličiš (preveč), se oblačiš v abšlesan bio bombaž (nobenih perlic in nobenih bleščic), nosiš ruto okoli vratu (tudi poleti), imaš priraščeno skuštrano figo in si skromna in vsaj malo zabedirana. To slednje je zelo zaželeno. Tako sicer pogosto izgledam jaz sama, pa vendar, kaj ima to veze s Fjodorom?! V glavah nas ljudi - kar veliko.
Obsesijo z nakupovanjem v stilu slavne zapravljivke Carrie Bradshaw sicer smatram za resno psihično motnjo. Z jokom, histeriziranjem in kolekcijo predragih čevljev (na račun neplačane najemnine) svojih problemov pač ne moremo reševati. To, da si delaš zavidljivo zbirko Imelde Marcos na račun gretja in tople vode je precej bolana situacija.
Na zloglasni črni petek, me je prijateljica "zvlekla" (v resnici sem šla prostovoljno) v potrošniško meko. Po pričakovanju sem komaj nekam parkirala svoj avto, trgovine so pokale od neuravnovešenih hormonov, obešalniki so leteli, pred kabinami se je dogajal rock festival. Na trenutke sem pomislila, ali sta najini duši res tako zelo siromašni, ker stojiva v predolgi vrsti z umetnim krznom v roki. Kot da je zadnji na svetu. Vmes me je na to, kakšno največje ZLO je potrošniški blazni um, opomnilo kar nekaj instagramerjev (ki sem jih preletela na telefonu med čakanjem pred blagajno), ki so s svojimi sporočili ponosno rekli NE črnemu petku in potrošništvu. Ti isti, ki so mi žugali iz telefona, me sicer na VSE OSTALE DNI V LETU prijazno žicajo naj trošim / naročam / nakupujem (čimveč, če se da) pri vseh njihovih poteganih sponzorjih. Ampak, saj razumem, vsi imamo račune za plačat, ane? Na VSE OSTALE DNI V LETU. No, vsi, razen Carrie.
Nisva dolgo zdržali. Pobegnili sva na kavo in tam obdelali vse mogoče kombinacije, ki bodo pasale k novemu krznu. Umetnemu, Jadranka. Toliko veselja od ene kosmate jakne. Zakaj pa ne? Ena služba, druga služba, male driskice, zabasani urniki, ... Ali si lahko kupim česar ne potrebujem brez slabe vesti? In Ona? Ki NA VSE OSTALE DNI V LETU sodeluje v vseh možnih dobrodelnih akcijah in pomaga drugim, samo da javno tega nikoli ne razglaša (ker ona pač ne razume, kaj ima ta njena humanitarnost veze z instagramom). Ali si lahko? ... brez slabe vesti.
Kakorkoli. Za nas ženske je nakupovanje, tako hrane kot oblek in decembrskih darilc, neke vrste avantura. Ni vedno pametna in ni zmeraj racionalna. A vedno je vznemirljiva. Celo zame, ki nisem tipična ženska zapravljivka in me decembrski svetleči napisi s 50% popusti ne ganejo. In ko mi, recimo, hči zatakne najlepše sporočilce v denarnico, in ko se moj Mali najbolj srčkano nasmehne, in ko me On nežno poljubi na čelo, in ko me prijateljica močno stisne, in ko mi Ona (njeno veličanstvo) napiše, da me rada bere ... Ja, takrat je za mojo srečo, kar naenkrat! - ljubezen - več kot dovolj. In še zastonj. Saj je zastonj?
Kupiti ali ne kupiti, to je zdaj vprašanje. Zakaj toliko nakupujemo in kako to, da nam kupljene stvari dajo toliko notranjega vznemirjenja in nam lahko popravijo dan, če so to SAMO STVARI. In ali ni ljubezen tista, ki je za srečo povsem in več kot dovolj? In tu, seveda, ne mislim na enostransko ljubezen do mojega novega črnega plašča.
Rada se spominjam vseh mojih prvih, drugih, uničujočih, globokih in mimo letečih ljubezni, a ravno tako (ja, kar nekako z istim žarom in radostjo) se rada spominjam tudi mojih prvih bulerjev (in vseh koncertov v njih), prvih alllstark (in štopanja), prve usnjene jakne (in neštetih poljubov), prvih levisk 501 in še in še.
Mogoče samo ženske znamo kupljenim stvarem vdahniti dušo in jih s tem pospraviti v trajen in lep spomin. Če ne drugega zato, da vse te naše nakupe opravičimo? Smo pa zato ženske avtomatično označene za malo bedaste in površne, ker imamo rade lepe stvari in se z njimi rade okrasimo in ko na glas priznamo, da rade porabljamo čas po trgovinah in se KotDaGreZaŽivljenje! gužvamo in stojimo v neskončnih vrstah in pa sredi noči na črni petek (ki je samo še eno zlo z zahoda, fuj) ob 00:01 klikamo kot zmešane. Vzamem, vzamem, vzamem!
Ali ni to samo en velik predsodek, da je ženska, ki rada šopingira (in je rada lepa), kar malo plehka in ne dovolj poduhovljena in zato, seveda, ne more razumeti Dostojevskega. Kaj? Ali je predpogoj za razumevanje neplitkih, globokih sporočil ta, da se tudi sama ne ličiš (preveč), se oblačiš v abšlesan bio bombaž (nobenih perlic in nobenih bleščic), nosiš ruto okoli vratu (tudi poleti), imaš priraščeno skuštrano figo in si skromna in vsaj malo zabedirana. To slednje je zelo zaželeno. Tako sicer pogosto izgledam jaz sama, pa vendar, kaj ima to veze s Fjodorom?! V glavah nas ljudi - kar veliko.
Obsesijo z nakupovanjem v stilu slavne zapravljivke Carrie Bradshaw sicer smatram za resno psihično motnjo. Z jokom, histeriziranjem in kolekcijo predragih čevljev (na račun neplačane najemnine) svojih problemov pač ne moremo reševati. To, da si delaš zavidljivo zbirko Imelde Marcos na račun gretja in tople vode je precej bolana situacija.
Na zloglasni črni petek, me je prijateljica "zvlekla" (v resnici sem šla prostovoljno) v potrošniško meko. Po pričakovanju sem komaj nekam parkirala svoj avto, trgovine so pokale od neuravnovešenih hormonov, obešalniki so leteli, pred kabinami se je dogajal rock festival. Na trenutke sem pomislila, ali sta najini duši res tako zelo siromašni, ker stojiva v predolgi vrsti z umetnim krznom v roki. Kot da je zadnji na svetu. Vmes me je na to, kakšno največje ZLO je potrošniški blazni um, opomnilo kar nekaj instagramerjev (ki sem jih preletela na telefonu med čakanjem pred blagajno), ki so s svojimi sporočili ponosno rekli NE črnemu petku in potrošništvu. Ti isti, ki so mi žugali iz telefona, me sicer na VSE OSTALE DNI V LETU prijazno žicajo naj trošim / naročam / nakupujem (čimveč, če se da) pri vseh njihovih poteganih sponzorjih. Ampak, saj razumem, vsi imamo račune za plačat, ane? Na VSE OSTALE DNI V LETU. No, vsi, razen Carrie.
Nisva dolgo zdržali. Pobegnili sva na kavo in tam obdelali vse mogoče kombinacije, ki bodo pasale k novemu krznu. Umetnemu, Jadranka. Toliko veselja od ene kosmate jakne. Zakaj pa ne? Ena služba, druga služba, male driskice, zabasani urniki, ... Ali si lahko kupim česar ne potrebujem brez slabe vesti? In Ona? Ki NA VSE OSTALE DNI V LETU sodeluje v vseh možnih dobrodelnih akcijah in pomaga drugim, samo da javno tega nikoli ne razglaša (ker ona pač ne razume, kaj ima ta njena humanitarnost veze z instagramom). Ali si lahko? ... brez slabe vesti.
Kakorkoli. Za nas ženske je nakupovanje, tako hrane kot oblek in decembrskih darilc, neke vrste avantura. Ni vedno pametna in ni zmeraj racionalna. A vedno je vznemirljiva. Celo zame, ki nisem tipična ženska zapravljivka in me decembrski svetleči napisi s 50% popusti ne ganejo. In ko mi, recimo, hči zatakne najlepše sporočilce v denarnico, in ko se moj Mali najbolj srčkano nasmehne, in ko me On nežno poljubi na čelo, in ko me prijateljica močno stisne, in ko mi Ona (njeno veličanstvo) napiše, da me rada bere ... Ja, takrat je za mojo srečo, kar naenkrat! - ljubezen - več kot dovolj. In še zastonj. Saj je zastonj?
