Kolumna Urbane mame: Še ena ta iskrena. S filtrom, lepo prosim

Ali lahko, prosim, že enkrat pride ta prava pomlad? Pogrešam jo. In ali lahko, prosim, že mine ta blaznost okoli eurosonga, saj ni več ene spletne strani, kjer ne bi kdo (vključno z mano) napisal še svojega mnenja glede dveh belih iskrenih zaljubljencev. “TaZalaInGašper” je postala ena beseda. Pretiranemu obračanju z očmi in komentiranju Proti ter pretiranemu prikimavanju Za ni videti konca. Postajajo pa dolgočasni. 

Podalpski modreci smo se razdelili v dve skupini, ki sta popolno diametralno nasprotje. Tisti v prvi skupini so se najbolj razveselili, da imajo pred seboj dve nesamozavestni  in anemični podobi, na kateri lahko z lahkoto, z vso močjo in z vsem gnevom zlivajo gnojnico. Tisti v drugi skupini pa so se razveselili, da so lahko nekaj posebnega, ter ju pretirano hvalijo in pokroviteljsko branijo, ker onadva sta pa drugačna. In iskrena, seveda. Vmesnega pa ni.

Zenovski mind-set, belina in nepremikanje

Pred časom sem pisala o tem, da se počutim (in mnogi drugi iz moje generacije) kot da sem z nekega drugega planeta, s tistega večno napačno pozicioniranega, z glavo globoko še v natopiranih osemdesetih, in me zato njun eteričen nastop in pesem sprva nista najbolj navdušila. Ker sem po duši rokerca in metalka in se večinoma navdušujem nad tršimi sinkopiranimi kitarskimi rifi, dolgimi čupami in črno, je to povsem razumljivo. Zenovski mind-set, belina in nepremikanje mi v glasbi niso tako zelo blizu. Minimalen premik njenih ustnic in njegovih rok, žal, ne štejejo. Kljub temu mi je pesem, po vsem tem času, postala ljuba. Recimo, v avtu ne zamenjam radijske postaje, če jo slišim. Recimo, volume dam še bolj na glas in zraven mrmram. Besed še vedno ne poznam. Saj je vseeno. Onadva pa mi, od prej do sedaj, nista postala nič bolj in tudi nič manj simpatična. Najbrž se zato uvrščam v skupino – tisto ta benigno, tisto nekje vmes. 

Ljudem sta čudna. S tem jaz nimam težav. Poznam kar nekaj “čudnih” ljudi, kar nekaj teh je mojih znancev in prijateljev. To, da si čuden ni nič takega. Dan danes je nekaterim to celo imidž, ki ga zavestno furajo, kar jaz popolnoma razumem. Ker – kdo pa hoče biti normalen in tak brezvezen, ne-čuden in pa navaden? Jaz bi bila kar malo užaljena, če povem ISKRENO, če bi me ljudje opisovali z besedami, kot so – običajna in preprosta. Aveš, taka, ki se izgubi v množici. Neopazna. Nevidna. Po značaju pa zelo prijazna, skromna in neškodljiva. “Ni čudna, sploh ne, ampak taka normalnaaa.” Aaa! Bila bi užaljena …



Čudnost mene sploh ne plaši. Sem se pa zato od nekdaj bala ljudi, ki so mi takoj po dober dan in stisku roke rekli, da so odkriti, direktni in iskreni. To, da mi takoj po tem, ko se mi predstaviš, podaš pomembno informacijo o tem, da si vegan, to razumem. To, da pa v isti sapi z živijo sam zase rečeš, da si direkten in si tako zelo ponosen nase, tega pa ne bom nikoli razumela. Zakaj bi bilo to nekaj, s čimer bi se hvalisali. Odkritost, direktnost in iskrenost odkrivajo moja najgloblja občutenja in mojo ranljivost in so pri meni rezervirani za precej ozek krog ljudi. Poleg tega večinoma to, kar ljudje imenujejo iskrenost, nima kaj dosti veze s pravo iskrenostjo po svoji definiciji. Ali se motim?

Iskrenost kot tržna niša?

Iskrenost je postala nekakšna tržna niša in je tista, ki ji tako prikimavamo in jo tako zelo cenimo, ker, ko pa je nekdo ISKREN (karkoli že komu to pomeni) potem je pa vreden našega glasnega aplavza. Tudi, če je v bistvu za en kurac. Ampak, je pa ISKREN, aveš. Okej. V resnici je iskrenost prava redkost, jaz sama jo velikokrat niti pri sebi (do sebe) ne prepoznam, plus tega se mi zdi, da odnose med ljudmi samo otežuje in je na splošno precenjena vrednota. Iskreno govorjenje vse povprek, brez filtra, je nemalokrat nesočutno, nevljudno in pa na tanki meji dobrega okusa. Pretanki. In to, da je ISKRENO, PAČ ni dovolj za gledanje skozi prste.

Ampak, saj je vseeno. Postali smo, namreč, že pravi poznavalci. Iskrenost zavohamo na kilometre in kar naenkrat je to zdaj najpomembnejša in najvišja človeška vrednota – biti iskren. Najbolje, da nas vse okuži kot letošnje nadležne viroze.
In tako bodo fantje svojim puncam iskreno priznali, kaj si mislijo o njihovih visečih zadnjicah. Ženske bodo svojim moškim iskreno naštele vse (česar še niso), kar jih še moti pri njihovih taščah. Zaposleni bodo šefom iskreno povedali vse, kaj si mislijo o njihovem zastarelem vodenju. Sodelavcem, ki jih ne maramo, bomo vse, najbolj iskreno, direktno povedali v obraz. Iz avta bomo voznikom BMW-jev kazali iskrenega sredinca. Invalide bomo javno žalili, ker se nam bo zdelo, da to lahko počnemo, ker je to naše mišljenje iskreno. Na socialnih omrežjih bomo druge grdo blatili. Mamicam bomo pametovali in jim predavali, ker smo samo iskreni, pa zato lahko. Brez znanja. Brez sočutja. Brez dlake na jeziku. Brez razmišljanja. Brez pameti. Brez trojnega filtra. Z izgovorom, ki ga vsi, več kot očitno, odobravamo in mu ploskamo in sicer, da smo pač samo – iskreni.

Iskrenost je naša intima, ki je rezervirana za izbrance in mislim, iskreno (najbrž bo kar držalo, ja), da večinoma nima kaj početi zunaj na ulici. 

Sredinc.