URBANA MAMA
Kolumna Urbane mame: Skupaj ali narazen? ... Nekaj škriiipa
Z razočaranjem sem ugotovila, da je približno tretjina parov, s katerimi smo kar nekaj let zaporedoma prirejali luštne zabave, šlo narazen.
Odpri galerijo
Eva Duša Hodnik. FOTO: Osebni arhiv
Čeprav je že pošteno mrzlo, je december vseeno nekako topel mesec. Vse je lepše, ko se bliža novo leto. Ker v naslednjem letu bo pa VSE drugače. Samo župan bo isti, ne. Ali ni prav poseben gušt ob stojnicah postopati z ene noge na drugo in nazdravljati s prijatelji in s slabim kuhancem v roki. Zebe, vem, ampak brez tega pač ne gre. Sedaj je najbolj pravi čas za druženje, ovijanje darilc, za nove zaobljube in za umetna krzna. Kaj, ga še nimaš? In kapo s cofom? Neee? No, potem si pa edina. Čestitam!
V petek sem bila na prvi prednovoletni žurki, kjer sem z razočaranjem ugotovila, da je približno tretjina parov, s katerimi smo kar nekaj let zaporedoma prirejali luštne zabave, šlo narazen. Pri drugi tretjini pa baje nekaj škripa (točno to škripasto besedo sem ujela med naročanjem tretjega gintonica). »Hvala bogu je vsaj pri prijateljih Melacherjevih še vedno vse dobro podmazano«, sem si mislila, ko sem jih opazovala. Ostali pa - ločeni, na novo poročeni, samski, v razmerju, v fazi It's complicated. Kaj?! Od kdaj? In zakaj?
Nekoč (davno nazaj) so bili poroka, skupna streha in male driskice nekaj, kar je pomenilo, da bosta pa ja skupaj - za vedno. V dobrem in v slabem. Ampak, kaj se v resnici zgodi, ko izdavimo usodni DA skupnemu kreditu in življenju na obroke? Rečemo DA varnosti ali dolgčasu? Ali postane ravno ta varnost, ki smo si jo tako zelo želele (in smo o njej sanjarile), največja nevarnost za naš ljubezenski kolaps? Ker v resnici si vsi želimo večne romantike, želimo si življenja polnega filmskih vznemirljivih trenutkov Tik Pred Poljubom (saj ste gledali The Notebook?), metuljčkov v trebuhu in konstantnega občutka pijane zaljubljenosti. Ali nas ubije ravno ta status dolgočasne varnosti, ki smo ga prostovoljno podpisali in je od sedaj tu kar ZA VEDNO? Ali z zaljubljenim DA pred matičarjem in z novim priimkom izgubimo potrebo po impresioniranju partnerja, se zavlečemo v staro trenirko s patentom in se doma svaljkamo po ikeinem kavču? Brez petnajstih slojev črne maskare. Brez kapljice chanela za ušesi.
Na začetku vsake zveze smo popolnoma prevzeti in slepi, vse toleriramo in vse nam je super in krasno. Ja, tudi to, da si vsako jutro z njim delimo kopalnico. Ja, tudi to, da v avtu kdaj pa kdaj prižge. Ja, tudi to, da pušča vse po tleh. Ja, tudi to, da zamuja na tvoje najbolj fantastične škampe ... in še marsikaj. Vse je super! Sčasoma se stanje začetne evforičnosti umiri in se prične resnično življenje. In če si mislila, da bo to ves čas en vznemirljiv vrtiljak in pa trden spomenik vajine popolne ljubezni, se kasneje razočaraš, ker v večini primerov omotičnemu DA sledi eno najbolj NORMALNO življenje, ki enkrat privede do tega, da ti srce več ne poskoči prav vsakič, ko zaslišiš ključ v ključavnici. Ej, doma sem!
Po drugi strani je pa vztrajanje v slabem odnosu, kjer kar preveč pogosto nekaj škripa, nesmiselno. Zakaj bi dajali umetno dihanje nečemu, kar je že zdavnaj umrlo? Zakaj bi vztrajali v nečem, kar nam ne prinaša ničesar dobrega? Zakaj bi se utapljali v toksičnem odnosu, če se ne marata več? Večinoma najbrž zato, ker se bojimo, da bi se razšli veliko bolj kot se bojimo izgube svojega lastnega razuma in osebnosti. In potem nam ne ostane drugega kot da svoje življenje posvetimo vztrajnemu in sizifovemu lepljenju počenega kozarca, ki nikdar ne bo več nov.
Ali zares nujno potrebujemo nekoga, zato da smo zadovoljni in srečni? Okoli sebe vidim vse več super žensk, ki nikakor ne pristajajo na kompromise, na mučna družinska kosila, na enoprostorca in na počitnikovanje s svojimi taščami. Ne vem pa ali so te iste super ženske popolnoma brez stigme, ker niso pristale na slabo zvezo zato, da bi podarile mirno spanje svojim večno zaskrbljenim staršem? Tem istim staršem, ki ne razumejo, da je čisto OK, če si naredila napako in da je popolnoma OK, če se razideta in da je najbolj OK, če začneš vse še enkrat od začetka. Ti isti starši včasih niso imeli izbire. Niso si vzeli pravice do izbire. Bili so pač skupaj. Večinoma kar – kljub vsemu in ne glede na vse. V dobrem in v slabem.
Morda je ključ do srečnega, pardon, do večnega partnerstva ta, da mu sploh ne ponudiš druge opcije. Ker najlažje se je v nekoga zaljubiti in oditi. Morda je to, da imamo danes toliko možnosti za srečo, prednost naše generacije, ker, seveda, nikakor ni prav, da se dušiš v slabi zvezi in pa večno in vztrajno lepiš tisti počeni kozarec. Ker nikdar ne bo več nov. A hkrati je imeti toliko opcij tudi naše največje prekletstvo.
V petek sem bila na prvi prednovoletni žurki, kjer sem z razočaranjem ugotovila, da je približno tretjina parov, s katerimi smo kar nekaj let zaporedoma prirejali luštne zabave, šlo narazen. Pri drugi tretjini pa baje nekaj škripa (točno to škripasto besedo sem ujela med naročanjem tretjega gintonica). »Hvala bogu je vsaj pri prijateljih Melacherjevih še vedno vse dobro podmazano«, sem si mislila, ko sem jih opazovala. Ostali pa - ločeni, na novo poročeni, samski, v razmerju, v fazi It's complicated. Kaj?! Od kdaj? In zakaj?
Nekoč (davno nazaj) so bili poroka, skupna streha in male driskice nekaj, kar je pomenilo, da bosta pa ja skupaj - za vedno. V dobrem in v slabem. Ampak, kaj se v resnici zgodi, ko izdavimo usodni DA skupnemu kreditu in življenju na obroke? Rečemo DA varnosti ali dolgčasu? Ali postane ravno ta varnost, ki smo si jo tako zelo želele (in smo o njej sanjarile), največja nevarnost za naš ljubezenski kolaps? Ker v resnici si vsi želimo večne romantike, želimo si življenja polnega filmskih vznemirljivih trenutkov Tik Pred Poljubom (saj ste gledali The Notebook?), metuljčkov v trebuhu in konstantnega občutka pijane zaljubljenosti. Ali nas ubije ravno ta status dolgočasne varnosti, ki smo ga prostovoljno podpisali in je od sedaj tu kar ZA VEDNO? Ali z zaljubljenim DA pred matičarjem in z novim priimkom izgubimo potrebo po impresioniranju partnerja, se zavlečemo v staro trenirko s patentom in se doma svaljkamo po ikeinem kavču? Brez petnajstih slojev črne maskare. Brez kapljice chanela za ušesi.
Na začetku vsake zveze smo popolnoma prevzeti in slepi, vse toleriramo in vse nam je super in krasno. Ja, tudi to, da si vsako jutro z njim delimo kopalnico. Ja, tudi to, da v avtu kdaj pa kdaj prižge. Ja, tudi to, da pušča vse po tleh. Ja, tudi to, da zamuja na tvoje najbolj fantastične škampe ... in še marsikaj. Vse je super! Sčasoma se stanje začetne evforičnosti umiri in se prične resnično življenje. In če si mislila, da bo to ves čas en vznemirljiv vrtiljak in pa trden spomenik vajine popolne ljubezni, se kasneje razočaraš, ker v večini primerov omotičnemu DA sledi eno najbolj NORMALNO življenje, ki enkrat privede do tega, da ti srce več ne poskoči prav vsakič, ko zaslišiš ključ v ključavnici. Ej, doma sem!
Po drugi strani je pa vztrajanje v slabem odnosu, kjer kar preveč pogosto nekaj škripa, nesmiselno. Zakaj bi dajali umetno dihanje nečemu, kar je že zdavnaj umrlo? Zakaj bi vztrajali v nečem, kar nam ne prinaša ničesar dobrega? Zakaj bi se utapljali v toksičnem odnosu, če se ne marata več? Večinoma najbrž zato, ker se bojimo, da bi se razšli veliko bolj kot se bojimo izgube svojega lastnega razuma in osebnosti. In potem nam ne ostane drugega kot da svoje življenje posvetimo vztrajnemu in sizifovemu lepljenju počenega kozarca, ki nikdar ne bo več nov.
Ali zares nujno potrebujemo nekoga, zato da smo zadovoljni in srečni? Okoli sebe vidim vse več super žensk, ki nikakor ne pristajajo na kompromise, na mučna družinska kosila, na enoprostorca in na počitnikovanje s svojimi taščami. Ne vem pa ali so te iste super ženske popolnoma brez stigme, ker niso pristale na slabo zvezo zato, da bi podarile mirno spanje svojim večno zaskrbljenim staršem? Tem istim staršem, ki ne razumejo, da je čisto OK, če si naredila napako in da je popolnoma OK, če se razideta in da je najbolj OK, če začneš vse še enkrat od začetka. Ti isti starši včasih niso imeli izbire. Niso si vzeli pravice do izbire. Bili so pač skupaj. Večinoma kar – kljub vsemu in ne glede na vse. V dobrem in v slabem.
Morda je ključ do srečnega, pardon, do večnega partnerstva ta, da mu sploh ne ponudiš druge opcije. Ker najlažje se je v nekoga zaljubiti in oditi. Morda je to, da imamo danes toliko možnosti za srečo, prednost naše generacije, ker, seveda, nikakor ni prav, da se dušiš v slabi zvezi in pa večno in vztrajno lepiš tisti počeni kozarec. Ker nikdar ne bo več nov. A hkrati je imeti toliko opcij tudi naše največje prekletstvo.
