URBANA MAMA
Kolumna Urbane mame: Strah pred padanjem
Kot majhna sem se bala vsega – črne teme, večine ljudi, artikuliranja svojih prestrašenih misli, lastnih introvertiranih čustev ter kakršnega koli izpostavljanja v nepoznanem in tudi poznanem okolju.
Odpri galerijo
Eva Duša Hodnik. FOTO: Osebni arhiv
Dva tedna že norim in delam vsesplošno paniko (doma in v službi), ker bom ta teden prvič stala na smučeh. Ne šteje, da sem tako enkrat že stala, pred kakimi desetimi leti, ker takrat je bilo pre-megleno, pre-vetrovno, vse na pre-več (verjemite mi), da bi se lahko spustila in uživala ali padala, če bi bilo potrebno. Sedaj bom poskusila znova.
Pri štiridesetih res ni enostavno, če se lotiš nečesa takega, kar zahteva mladostno motoriko, neobremenjen um in pozitivizem, tudi če je ta lažen. Sploh pa je to zame podvig, ker sem jim od nekdaj verjela, da imam za tak šport bolj dve levi, kot eno levo in eno desno. Hvala bogu, da sem izpit za avto delala pri osemnajstih, se naučila plavati in peljati kolo pri štirih. Zdaj bi bilo vse veliko težje. V resnici se smučanju smučanja sploh ne veselim, ker me je že probavanje izposojenih pancerjev spravilo v jok (dobesedno), izbiranje in kupovanje čelade (ker njim je pomemben model! in ne barva, halo) pa me je na smrt dolgočasilo. Ne vem, če bi jo sploh kupila, če s seboj ne bi imela entuziastičnega Bika.
Ampak, okej. Smučanje je na mojem seznamu novoletnih zaobljub in to zato, ker bi rada kdaj smučala z mojo malo ekipo driskic in se ne večno samo sprehajala in čakala s kramo in nahrbtniki po klopcah v nabasanih lesenih kočah. In ja, res ni švoh poskusiti nekaj novega. Najbrž napovedujem konec mojega bivanja, ker se “samo” bojim, hkrati sem pa trdno prepričana, da bo perfektno barvno usklajena športna oprema pripomogla k temu, da bo moj strah nežnejši. To ali naj bo vse do pikice črno ali ne, vsaj lahko kontroliram.
In tako zadnje dni zbijam (slabe) šale na svoj račun, kar je samo moj način sproščanja in zoperstavljanja strahu, ki me obliva kot zoprna virozna vročina. Kako bom pa smučala, če si še kurčevih pancerjev ne morem / ne znam / in nočem! (kot najbolj trmast otrok) obuti in po parih minutah neudobja, komaj čakam, da jih z ihto sezujem. No, bolj zbrcam. Strah je samo v glavi … naj te ne bo strah in temu podobne vzpodbudne besede, na žalost, ne zaležejo in ne pomagajo. Ampak, jaz vseeno ne obupujem ToPaNe! in z navdušenjem pričakujem trenutek obljubljenega užitka – Boš vidla, kako je fajn!
Leta in leta sem se srečevala z različnimi strahovi, dokler nisem ugotovila, da strah tako zelo potrebujem in je moja osnovna hrana za preživetje, za moj inat. S strahom sem se nenehno, kar dnevno, spopadala, ga preganjala in ga na novo ustvarjala. In zato sem šla lahko čez in počasi naprej. Strah lahko vzpodbudi pomembne prve korake, včasih take, ki nam za vedno spremenijo življenje. Večinoma, verjamem, da na bolje.
Koliko svetovnih vodij se je balo javnega nastopanja, pa so govorili. In govorijo. Koliko žensk se je balo upreti, pa so se uprle in zaživele. In živijo. Koliko nas se boji zavrnitve, neuspeha, kritike, ignoriranja, zdravniških pregledov, priporočenih pošiljk, orjaškega lignja (moja TaVelka na vprašanje česa se najbolj boji), službenih razgovorov, iskrenih odgovorov in naslednjega velikega koraka? Večina. Ampak, moramo! Moramo.
Kot majhna sem se bala vsega – črne teme, večine ljudi, artikuliranja svojih prestrašenih misli, lastnih introvertiranih čustev ter kakršnega koli izpostavljanja v nepoznanem in tudi poznanem okolju. Nikdar si ne bi mislila, da si bom Jaz – odrasla oseba – kadarkoli upala zabrusiti nazaj nekorektnemu profesorju, se jasno in glasno zavzeti za prijatelja, pisno komurkoli razkriti katero koli od mojih največjih bojazni in skritih želja, da bom brez tresočega glasu in brez ene solze zmogla prebrati govor na prijateljičinem pogrebu (jaz! ki sicer vedno cmeram že ob pocukranih reklamah) in da bom kadarkoli pisala kot si to želim. Brez okvirjev in brez pravil. Slednjega se striktno držim, seveda.
Strah pred izgubo službe, prijatelja, ljubljene osebe, zdravega razuma, poznamo prav vsi. Moj strah (oh, dragi moj steber) je tudi vedno nekje blizu in mi večno suflira, da ne bi s svojimi dejanji izpadla pregroba, prenežna, naivna, preveč željna, pre-organizirana, fokusirana, flegmatična, frigidna, promiskuitetna.
Ampak strah vedno, vsaj malo, laže, ane? Zato si ponavljam (čeprav si čisto ne verjamem), da je moj strah pred višino, letenjem Erice Jong, padanjem, zlomom noge (prsta, komolca, trtice, lobanje, trepalnic, živcev, …) in pred totalno blamažo, popolnoma neupravičen.
Bom zdaj vidla, kako je fajn!
Pri štiridesetih res ni enostavno, če se lotiš nečesa takega, kar zahteva mladostno motoriko, neobremenjen um in pozitivizem, tudi če je ta lažen. Sploh pa je to zame podvig, ker sem jim od nekdaj verjela, da imam za tak šport bolj dve levi, kot eno levo in eno desno. Hvala bogu, da sem izpit za avto delala pri osemnajstih, se naučila plavati in peljati kolo pri štirih. Zdaj bi bilo vse veliko težje. V resnici se smučanju smučanja sploh ne veselim, ker me je že probavanje izposojenih pancerjev spravilo v jok (dobesedno), izbiranje in kupovanje čelade (ker njim je pomemben model! in ne barva, halo) pa me je na smrt dolgočasilo. Ne vem, če bi jo sploh kupila, če s seboj ne bi imela entuziastičnega Bika.
Ampak, okej. Smučanje je na mojem seznamu novoletnih zaobljub in to zato, ker bi rada kdaj smučala z mojo malo ekipo driskic in se ne večno samo sprehajala in čakala s kramo in nahrbtniki po klopcah v nabasanih lesenih kočah. In ja, res ni švoh poskusiti nekaj novega. Najbrž napovedujem konec mojega bivanja, ker se “samo” bojim, hkrati sem pa trdno prepričana, da bo perfektno barvno usklajena športna oprema pripomogla k temu, da bo moj strah nežnejši. To ali naj bo vse do pikice črno ali ne, vsaj lahko kontroliram.
In tako zadnje dni zbijam (slabe) šale na svoj račun, kar je samo moj način sproščanja in zoperstavljanja strahu, ki me obliva kot zoprna virozna vročina. Kako bom pa smučala, če si še kurčevih pancerjev ne morem / ne znam / in nočem! (kot najbolj trmast otrok) obuti in po parih minutah neudobja, komaj čakam, da jih z ihto sezujem. No, bolj zbrcam. Strah je samo v glavi … naj te ne bo strah in temu podobne vzpodbudne besede, na žalost, ne zaležejo in ne pomagajo. Ampak, jaz vseeno ne obupujem ToPaNe! in z navdušenjem pričakujem trenutek obljubljenega užitka – Boš vidla, kako je fajn!
Leta in leta sem se srečevala z različnimi strahovi, dokler nisem ugotovila, da strah tako zelo potrebujem in je moja osnovna hrana za preživetje, za moj inat. S strahom sem se nenehno, kar dnevno, spopadala, ga preganjala in ga na novo ustvarjala. In zato sem šla lahko čez in počasi naprej. Strah lahko vzpodbudi pomembne prve korake, včasih take, ki nam za vedno spremenijo življenje. Večinoma, verjamem, da na bolje.
Koliko svetovnih vodij se je balo javnega nastopanja, pa so govorili. In govorijo. Koliko žensk se je balo upreti, pa so se uprle in zaživele. In živijo. Koliko nas se boji zavrnitve, neuspeha, kritike, ignoriranja, zdravniških pregledov, priporočenih pošiljk, orjaškega lignja (moja TaVelka na vprašanje česa se najbolj boji), službenih razgovorov, iskrenih odgovorov in naslednjega velikega koraka? Večina. Ampak, moramo! Moramo.
Kot majhna sem se bala vsega – črne teme, večine ljudi, artikuliranja svojih prestrašenih misli, lastnih introvertiranih čustev ter kakršnega koli izpostavljanja v nepoznanem in tudi poznanem okolju. Nikdar si ne bi mislila, da si bom Jaz – odrasla oseba – kadarkoli upala zabrusiti nazaj nekorektnemu profesorju, se jasno in glasno zavzeti za prijatelja, pisno komurkoli razkriti katero koli od mojih največjih bojazni in skritih želja, da bom brez tresočega glasu in brez ene solze zmogla prebrati govor na prijateljičinem pogrebu (jaz! ki sicer vedno cmeram že ob pocukranih reklamah) in da bom kadarkoli pisala kot si to želim. Brez okvirjev in brez pravil. Slednjega se striktno držim, seveda.
Strah pred izgubo službe, prijatelja, ljubljene osebe, zdravega razuma, poznamo prav vsi. Moj strah (oh, dragi moj steber) je tudi vedno nekje blizu in mi večno suflira, da ne bi s svojimi dejanji izpadla pregroba, prenežna, naivna, preveč željna, pre-organizirana, fokusirana, flegmatična, frigidna, promiskuitetna.
Ampak strah vedno, vsaj malo, laže, ane? Zato si ponavljam (čeprav si čisto ne verjamem), da je moj strah pred višino, letenjem Erice Jong, padanjem, zlomom noge (prsta, komolca, trtice, lobanje, trepalnic, živcev, …) in pred totalno blamažo, popolnoma neupravičen.
Bom zdaj vidla, kako je fajn!
