DELOVNA MAMA
Kolumna Urbane mame: Zakaj bi bilo čisto in dišeče, če je lahko polito in pokakano?
Super mi je, če grem lahko lulat, ko me tišči, in ne šele takrat, ko moj mali enoletnik pavzira in ne pleza na luster, recimo.
Odpri galerijo
Urbana mama. FOTO: Osebni arhiv
Na zaspana in meglena jutra, ko bi rada še spala, si občasno probam predstavljati, kako bi bilo, če sploh ne bi delala. Včasih, a redko, se mi zdi to tako super dobra ideja. Dolgčas mi zagotovo ne bi bilo. Dve mali driskici (sedem in ena), mož (odrasel, recimo), Lola (naš morski prašiček), kupi nesortiranega perila, gore papirjev, poln predal neodprtih položnic in nujnih obvestil (Vročiti osebno!), preveč (mnogo preveč) nerazvitih slik, nepospravljenih kotov in zaprašenih knjižnih polic. Dopoldanska joga pri Urši, brazilka pri Alji, frizura pri Eriki, pomembni in "pomembni" opravki, dolge dopoldanske kave na petkovšku, večurno pisanje vse sorte tekstov in sanjarjenje. Kakšen dolgčas?
A kaj, ko me ta misel o biti doma in "samo" gospodinjiti vedno mine že po prvi, okej, že po drugi jutranji kavi (ker sem sprobala, dobro vem, da ta samo ne obstaja. Biti gospodinja je naporno za vse in to še najbolj v psihičnem smislu. Plačilo za tvoje delo PAČ naredi ogromno razliko). Zakaj? Poleg tega, da mi služba oziroma plačano delo daje neko strukturo in formo, je razlogov v moji glavi kar nekaj.
Zjutraj se hočem obleči v ta lepa oblačila za ven, obuti nekaj nepraktičnega, morda celo seksapilnega, se namazati z maskaro (vsaj 15 potegov na vsaki strani) in še z vsemi ostalimi ličili, ki jih posedujem, lasem pa dati možnost, da zaplapolajo v vetru, osvobojeni od kurčeve fige.
Super mi je, če grem lahko lulat, ko me tišči in ne šele takrat, ko moj mali enoletnik pavzira in ne pleza na luster, recimo.
Rada pijem kavo sede, brez da zraven lovim leteče lego kocke (ki neredko pristanejo v kavi) ali kotalikam žogico. Sem in tja. Sem in tja.
Paše se pogovarjati v jeziku brez pomanjševalnic in medmetov, vzklikov in pačenja. No, vsaj polovico dneva.
Obožujem delovno atmosfero, kjer moram razmišljati še o čem drugem "pametnem", kot je samo, kak kakec je pridelal Mali danes v primerjavi z včerajšnjim? Koliko njih? Barve?
Ni švoh (ne, res ni švoh), če za svoje delo dobiš plačilo.
Ko se pogrešamo, ker mami dela, se imamo še raje in potem skupaj še lepše.
Všeč mi je ideja o ženski – emancipirani in neodvisni, a ženstveni, ki ni okupirana samo z lonci, gatami, seštevanjem in odštevanjem do 20 in z (najlepšimi) mokrimi poljubčki.
Poleg vsega pa vem, da bi moj Bik znorel, če bi bila jaz doma in "samo" gospodinjila. Pa sploh ne zato, ker bi bilo to zanj dodatno finančno breme. Ampak zato, ker sem takrat na precej dobri poti, da postanem ena urbana razočarana gospodinja. Ena velika driskica. O, ne. To pa ne! Z malimi driskicami je hoditi v službo in delati še kaj drugega poleg službe precej kompleksen projekt, ki velikokrat zahteva uporabo vseh tvojih nadnaravnih talentov in veščin, ki seveda presegajo Supermana in pa kličejo po vsakodnevni rabi tvojih igralskih sposobnosti primerljivih s talentom oskarjevih nagrajenk – glavna ženska vloga, da se razumemo. Ker naše male driskice naredijo prav vse, kar je v njihovi moči, da mamici zakomplicirajo življenje.
Zakaj bi se zjutraj v miru in počasi urejala, če pa lahko dam svoj maksimum pri izvajanju jutranjega multitaskinga in med ličenjem kontroliram umivanje zob enega, umivam zobke drugemu, brišem, previjam, oblačim (sebe in Malega), pripravljam dva različna zajtrka, zbujam zalimanega Bika in brez vdiha in pavze dajem navodila: Vstani, obleci, pojej, odnesi, poberi, obuj, ne pozabi, ... in nekajkrat štejem do tri. Brez vdiha in brez pavze.
Zakaj bi se usedla v avto in se veselo odpeljala na delo, če se lahko prej še malo potim (in zraven hujšam, a ni to fajn?), ko pripenjam enega, pa pripenjam drugega (ki se kar tako zlahka ne vda, brca in se upira), stiskam zobe, stiskam volan, diham globoko. Vdih, izdih, vdih, izdih. No, vsaj hujšam ... Zakaj bi med sestankom poslušala prav vsako besedo govorečega in Pametno sodelovala, ko pa lahko medtem berem SMS (ker se nisem oglasila na klic), kako ima naš Mali vročino in naj pridem čimprej! ponj v vrtec ... in se, seveda, zraven sekiram in v glavi delam plan, kako in kdaj bom to sploh izpeljala. Moj obraz pa mrtvo hladen – oskar, glavna ženska vloga, aha. Zakaj bi bilo enostavno, če je lahko zakomplicirano? Zakaj bi bilo čisto in dišeče, ko pa je lahko polito, pokakano in premazano z zelenim smrkljem? To slednjo zelenkasto radost sem zadnjič zagledala na moji obleki med (še enim) resnim sestankom. Ja, kaj pa drugega. Ampak, vse to, kar komplicira moje življenje, ker delam, ne bi zamenjala za to, da bi bila "samo" doma. Kupi nesortiranega perila, gore papirjev in poln predal neodprtih položnic ... kar naj lepo počakajo. Do penzije. Okej, razen perila. Rada imam, da je perilo lepo in pa sproti distribuirano po sobah in predalih.
Prejšnji mesec sem imela prvi sestanek z glavnim urednikom. Medtem ko sem ga čakala in si od nervoze in vznemirjanja nenehno popravljala lase, se nekajkrat prečekirala od nog do glave v odsevu velikih steklenih vhodnih vrat, klepetala z vratarjem, da bi čas čim hitreje minil, postopala z ene noge na drugo (in tuhtala ali bi pa vseeno morala obuti visoke allstarke in ne martinske, nikakor pa, seveda, ne petk, ker to bi bila pa totalno overdressed, in si zraven ponavljala mantro “dihaj, dihaj, bodi kul”), sem z desno roko v žepu mojega črnega (začuda čistega in dišečega, olala!) suknjiča zatipala dudo od mojega Malega. Nisem se mogla spomniti, kako in kdaj se je za vraga znašla v tem žepu. Sem pa zato točno vedela zakaj – za srečo.
Takrat je vstopil. Nisem si predstavljala, da je tako zelo visok (čeprav sem ga prej poguglala, itak).
Spustila sem dudo in mu segla v roko.
Eva, me veseli!
A kaj, ko me ta misel o biti doma in "samo" gospodinjiti vedno mine že po prvi, okej, že po drugi jutranji kavi (ker sem sprobala, dobro vem, da ta samo ne obstaja. Biti gospodinja je naporno za vse in to še najbolj v psihičnem smislu. Plačilo za tvoje delo PAČ naredi ogromno razliko). Zakaj? Poleg tega, da mi služba oziroma plačano delo daje neko strukturo in formo, je razlogov v moji glavi kar nekaj.
Zjutraj se hočem obleči v ta lepa oblačila za ven, obuti nekaj nepraktičnega, morda celo seksapilnega, se namazati z maskaro (vsaj 15 potegov na vsaki strani) in še z vsemi ostalimi ličili, ki jih posedujem, lasem pa dati možnost, da zaplapolajo v vetru, osvobojeni od kurčeve fige.
Super mi je, če grem lahko lulat, ko me tišči in ne šele takrat, ko moj mali enoletnik pavzira in ne pleza na luster, recimo.
Rada pijem kavo sede, brez da zraven lovim leteče lego kocke (ki neredko pristanejo v kavi) ali kotalikam žogico. Sem in tja. Sem in tja.
Paše se pogovarjati v jeziku brez pomanjševalnic in medmetov, vzklikov in pačenja. No, vsaj polovico dneva.
Obožujem delovno atmosfero, kjer moram razmišljati še o čem drugem "pametnem", kot je samo, kak kakec je pridelal Mali danes v primerjavi z včerajšnjim? Koliko njih? Barve?
Ni švoh (ne, res ni švoh), če za svoje delo dobiš plačilo.
Ko se pogrešamo, ker mami dela, se imamo še raje in potem skupaj še lepše.
Všeč mi je ideja o ženski – emancipirani in neodvisni, a ženstveni, ki ni okupirana samo z lonci, gatami, seštevanjem in odštevanjem do 20 in z (najlepšimi) mokrimi poljubčki.
Poleg vsega pa vem, da bi moj Bik znorel, če bi bila jaz doma in "samo" gospodinjila. Pa sploh ne zato, ker bi bilo to zanj dodatno finančno breme. Ampak zato, ker sem takrat na precej dobri poti, da postanem ena urbana razočarana gospodinja. Ena velika driskica. O, ne. To pa ne! Z malimi driskicami je hoditi v službo in delati še kaj drugega poleg službe precej kompleksen projekt, ki velikokrat zahteva uporabo vseh tvojih nadnaravnih talentov in veščin, ki seveda presegajo Supermana in pa kličejo po vsakodnevni rabi tvojih igralskih sposobnosti primerljivih s talentom oskarjevih nagrajenk – glavna ženska vloga, da se razumemo. Ker naše male driskice naredijo prav vse, kar je v njihovi moči, da mamici zakomplicirajo življenje.
Zakaj bi se zjutraj v miru in počasi urejala, če pa lahko dam svoj maksimum pri izvajanju jutranjega multitaskinga in med ličenjem kontroliram umivanje zob enega, umivam zobke drugemu, brišem, previjam, oblačim (sebe in Malega), pripravljam dva različna zajtrka, zbujam zalimanega Bika in brez vdiha in pavze dajem navodila: Vstani, obleci, pojej, odnesi, poberi, obuj, ne pozabi, ... in nekajkrat štejem do tri. Brez vdiha in brez pavze.
Zakaj bi bilo enostavno, če je lahko zakomplicirano? Zakaj bi bilo čisto in dišeče, ko pa je lahko polito, pokakano in premazano z zelenim smrkljem?
Zakaj bi se usedla v avto in se veselo odpeljala na delo, če se lahko prej še malo potim (in zraven hujšam, a ni to fajn?), ko pripenjam enega, pa pripenjam drugega (ki se kar tako zlahka ne vda, brca in se upira), stiskam zobe, stiskam volan, diham globoko. Vdih, izdih, vdih, izdih. No, vsaj hujšam ... Zakaj bi med sestankom poslušala prav vsako besedo govorečega in Pametno sodelovala, ko pa lahko medtem berem SMS (ker se nisem oglasila na klic), kako ima naš Mali vročino in naj pridem čimprej! ponj v vrtec ... in se, seveda, zraven sekiram in v glavi delam plan, kako in kdaj bom to sploh izpeljala. Moj obraz pa mrtvo hladen – oskar, glavna ženska vloga, aha. Zakaj bi bilo enostavno, če je lahko zakomplicirano? Zakaj bi bilo čisto in dišeče, ko pa je lahko polito, pokakano in premazano z zelenim smrkljem? To slednjo zelenkasto radost sem zadnjič zagledala na moji obleki med (še enim) resnim sestankom. Ja, kaj pa drugega. Ampak, vse to, kar komplicira moje življenje, ker delam, ne bi zamenjala za to, da bi bila "samo" doma. Kupi nesortiranega perila, gore papirjev in poln predal neodprtih položnic ... kar naj lepo počakajo. Do penzije. Okej, razen perila. Rada imam, da je perilo lepo in pa sproti distribuirano po sobah in predalih.
Prejšnji mesec sem imela prvi sestanek z glavnim urednikom. Medtem ko sem ga čakala in si od nervoze in vznemirjanja nenehno popravljala lase, se nekajkrat prečekirala od nog do glave v odsevu velikih steklenih vhodnih vrat, klepetala z vratarjem, da bi čas čim hitreje minil, postopala z ene noge na drugo (in tuhtala ali bi pa vseeno morala obuti visoke allstarke in ne martinske, nikakor pa, seveda, ne petk, ker to bi bila pa totalno overdressed, in si zraven ponavljala mantro “dihaj, dihaj, bodi kul”), sem z desno roko v žepu mojega črnega (začuda čistega in dišečega, olala!) suknjiča zatipala dudo od mojega Malega. Nisem se mogla spomniti, kako in kdaj se je za vraga znašla v tem žepu. Sem pa zato točno vedela zakaj – za srečo.
Takrat je vstopil. Nisem si predstavljala, da je tako zelo visok (čeprav sem ga prej poguglala, itak).
Spustila sem dudo in mu segla v roko.
Eva, me veseli!
