O ŽENSKAH
Kolumna Urbane mame: Ženska misija: do lune in nazaj
Ženske smo sposobne razmišljati marsikaj, marsikdaj in marsikje. Medtem ko lulamo, opazujemo, kako je zaprašena luč v kopalnici in kako jo bo enkrat treba obrisati.
Odpri galerijo
Urbana mama. FOTO: Urbana mama
To, da kdaj pa kdaj za nekaj dni pobegnem od vsakodnevnih gospodinjskih obveznosti, ker poskušam ohraniti sebe, se razvijati in biti tudi Nekdo izven mojega ljubega doma, je vedno samo svoboda in olajšanje na kratek rok. Ženske smo v tem smislu definitivno v slabšem položaju. Vse nas lepo počaka. Kupi perila, zažgan protvan, neplačane položnice.
Čeprav so dan danes večinoma vsi moški, ki jih poznam, gospodinjsko sposobni, nimajo dveh levih in pri vsem, kar je doma treba postoriti, aktivno sodelujejo, je dejstvo, da še vedno gledamo (predvsem me same, da se razumemo) na to, kot da nam oni samo pomagajo.
Moj Bik, recimo, zna vse. Zna poskrbeti za najini dve mali driskici, zna vse skuhati ter vse postoriti po hiši – znotraj in zunaj nje, ter še marsikaj
drugega. In to celo bolje od mene. Pa vseeno se mi zdi, da je to samo pomoč (nekakšna dobrodelna) – meni. Prepričana sem, da moški ob kavi nikdar ne bo razlagal prijatelju, da ima pa res super ženo, ki mu pri vseh domačih opravilih veliko pomaga. Ha!
Hvala bogu, da so tisti “zlati” časi že globoko zakopani, aveš tisti, ko so se moški po službi zleknili na kavč in so bili sposobni izustiti le “kaj imamo za kosilo”, ženske so pa (ravno tako po službi) hitele, polnile hladilnik, ribale tla, pomagale otroku pri poštevanki, s tretjo roko vihtele kuhovnico za njega s kavča “kajimamozakosilo” ter dan za dnem ljubeče in trpeče skrbele za svojo čisto, polikano družinico.
Vem, da večina jamra in žaluje za starimi časi, ki so bili “tako fajn”. Vse je bilo baje bolje. Pa je bilo res? Vzgoja je bila boljša, pravijo, ker kaj je to za ena severnjaška permisivna vzgoja, ki jo danes moderni starši, Ki Se Nam Ne Da Vzgajati, furamo? Morda res ne delamo vsega najbolj prav (to se bo šele enkrat v prihodnosti pokazalo), pa vendar nisem prepričana, da je bila trša roka in večja avtoritativnost staršev nekoč bolj učinkovita. Namreč. Moja generacija je polna zakompleksanih, prestrašenih, tudi problematičnih in izgubljenih, danes bolj na pol odraslih, ljudi.
Kaj je šlo lahko tako zelo narobe?
In zadovoljstvo nas žensk? Prehitro smo pozabile, da nekoč naše zadovoljstvo nikomur ni bilo prioriteta. Fokus ni bil usmerjen v to, kako se ženske zares počutimo, ko se razdajamo na vse strani, ko vsem prijazno strežemo. Danes sicer morda preveč radikalno in agresivno delamo vse ravno obratno in brezkompromisno ne pristajamo na nič manj, kot na najvišji možen nivo sreče, da lahko non-stop pod slikce vtipkavamo
#happy. Ampak, okej. Imamo veliko za nadoknaditi. In iz preteklosti popraviti.
Koliko pa lahko ženske zares pobegnemo od globoko zakoreninjenega patriarhata? Jaz, ki se proti njemu borim, živim svobodno, jaz, ki lahko jasno in glasno izražam svoje misli in mnenje (in jih in ga), jaz, ki imam moškega, ki me podpira in me s kavča zleknjen ne sprašuje “kajimamozakosilo”, ampak mi sam ponudi – boš carbonaro ali ti
skuham bolonez? Ne, celo jaz ne morem pobegniti od zabetoniranega.
Medtem ko je v soboto Lenny širil ljubezen po dvorani, sem se zasačila, kako v mislih kljukam seznam za na morje in razmišljam ali sem dala v hladilno torbo lupilec ali ne? Lenny je dalje širil svojo ljubezen. Jaz je nisem začutila. Kdo mi je kriv, da razmišljam o lupilcu in ne o Bogu, ki se zvija in boža kitaro direktno pred menoj?
Ženske smo sposobne razmišljati marsikaj, marsikdaj in marsikje. Medtem ko lulamo, opazujemo, kako je zaprašena luč v kopalnici in kako jo bo enkrat treba obrisati. Medtem ko se peljemo iz službe, sestavljamo seznam, katere maile in komu vse jih moramo poslati takoj zjutraj, ko bomo spet pred računalnikom. Kaj moramo na poti domov vse nakupiti za današnje kosilo, za jutri.
V glavi pregledujemo opomnike, kdo ima v kratkem rojstni dan, kdaj bomo kupile darila, kdo od družinskih članov ima kmalu sistematski, zobarja in cepljenje proti klopom. Ves čas planiramo, balansiramo, improviziramo in napenjamo možgane, kako bomo vse nemogoče organizirale, logistično izpeljale, skuhale, speglale in nahranile “kajimamozakosilo”. Vmes se trudimo biti aktivne, moderne, sposobne, kompetentne in vedno našpičene ter pripravljene za akcijo. Vse manj od tega je premalo. Za to smo
vendar delale, študirale, protestno zažigale modrce, kri scale, al kaj? Hm.
To, da poskušamo izpeljati vse naloge, ki se nam jih meče v naročje, je povsem nemogoče, saj nam družba in okolje pri tem niti malo ne pomagata. Obstaja splošno prepričanje, da moramo biti, ne glede na vse, vedno predane žene, gospodinje in mame, ki mojstrsko balansiramo med kariero in družinskimi obveznostmi.
Ampak. Previsoke pete in pre-rdeča šminka ter pre-pogosta odsotnost od doma (ki se za mamo pač ne spodobi) nas bo avtomatično vrgla v katergorijo slab(š)e mame in ne dovolj dobre žene. Prenizke pete, premalo šminke in večno žrtvovanje za male driskice in zleknjenega moža “kajimamozakosilo” nas bo pa naredilo nekompetentne in nesposobne za odločne korake v karieri ali sploh za karkoli pomembnega izven našega
zglancanega doma. Torej, nikakor ne moremo zmagati. Al kaj?
Seznam skrbi, dvomov in vprašanj “ali smo dovolj dobre žene, ljubeče mame, konkurenčne poslovne ženske, zanesljive prijateljice”, ki si jih znova in znova postavljamo, je z leti vedno daljši. V katerikoli kategoriji se znajdemo, lahko kasiramo obsojanje – “nič ne dela, doma je in skrbi samo za otroke in hišo”, “cele dneve dela in laufa naokoli, ni ravno primer vzorne mame. Ubogi mož”. Večino teh obsodb prileti pa Ha! ravno iz ženskih ust.
Enkrat bomo spoznale, da ni treba, da smo raztrgane na vse strani in da smo lahko zares #happy brez tega. Da ta pravo zadovoljstvo ne pride iz popolnega zakona, lepo vzgojenih otrok, uspešno izpeljanih projektov in visoko cenjenega položaja v službi. Da bo popolna sreča prišla sama od sebe takrat, ko bomo sebi postale dovolj pomembne in se bomo postavile na prvo mesto. In to ne glede na to na kakšnem položaju in v kateri fazi našega življenja se bomo v tistem trenutku nahajale. Predstavljam pa si,
da je bilo organiziranje prve zasebne misije na Luno precej lažje od tega.
Čeprav so dan danes večinoma vsi moški, ki jih poznam, gospodinjsko sposobni, nimajo dveh levih in pri vsem, kar je doma treba postoriti, aktivno sodelujejo, je dejstvo, da še vedno gledamo (predvsem me same, da se razumemo) na to, kot da nam oni samo pomagajo.
Moj Bik, recimo, zna vse. Zna poskrbeti za najini dve mali driskici, zna vse skuhati ter vse postoriti po hiši – znotraj in zunaj nje, ter še marsikaj
drugega. In to celo bolje od mene. Pa vseeno se mi zdi, da je to samo pomoč (nekakšna dobrodelna) – meni. Prepričana sem, da moški ob kavi nikdar ne bo razlagal prijatelju, da ima pa res super ženo, ki mu pri vseh domačih opravilih veliko pomaga. Ha!
Hvala bogu, da so tisti “zlati” časi že globoko zakopani, aveš tisti, ko so se moški po službi zleknili na kavč in so bili sposobni izustiti le “kaj imamo za kosilo”, ženske so pa (ravno tako po službi) hitele, polnile hladilnik, ribale tla, pomagale otroku pri poštevanki, s tretjo roko vihtele kuhovnico za njega s kavča “kajimamozakosilo” ter dan za dnem ljubeče in trpeče skrbele za svojo čisto, polikano družinico.
Vem, da večina jamra in žaluje za starimi časi, ki so bili “tako fajn”. Vse je bilo baje bolje. Pa je bilo res? Vzgoja je bila boljša, pravijo, ker kaj je to za ena severnjaška permisivna vzgoja, ki jo danes moderni starši, Ki Se Nam Ne Da Vzgajati, furamo? Morda res ne delamo vsega najbolj prav (to se bo šele enkrat v prihodnosti pokazalo), pa vendar nisem prepričana, da je bila trša roka in večja avtoritativnost staršev nekoč bolj učinkovita. Namreč. Moja generacija je polna zakompleksanih, prestrašenih, tudi problematičnih in izgubljenih, danes bolj na pol odraslih, ljudi.
Kaj je šlo lahko tako zelo narobe?
In zadovoljstvo nas žensk? Prehitro smo pozabile, da nekoč naše zadovoljstvo nikomur ni bilo prioriteta. Fokus ni bil usmerjen v to, kako se ženske zares počutimo, ko se razdajamo na vse strani, ko vsem prijazno strežemo. Danes sicer morda preveč radikalno in agresivno delamo vse ravno obratno in brezkompromisno ne pristajamo na nič manj, kot na najvišji možen nivo sreče, da lahko non-stop pod slikce vtipkavamo
#happy. Ampak, okej. Imamo veliko za nadoknaditi. In iz preteklosti popraviti.
Koliko pa lahko ženske zares pobegnemo od globoko zakoreninjenega patriarhata? Jaz, ki se proti njemu borim, živim svobodno, jaz, ki lahko jasno in glasno izražam svoje misli in mnenje (in jih in ga), jaz, ki imam moškega, ki me podpira in me s kavča zleknjen ne sprašuje “kajimamozakosilo”, ampak mi sam ponudi – boš carbonaro ali ti
skuham bolonez? Ne, celo jaz ne morem pobegniti od zabetoniranega.
Medtem ko je v soboto Lenny širil ljubezen po dvorani, sem se zasačila, kako v mislih kljukam seznam za na morje in razmišljam ali sem dala v hladilno torbo lupilec ali ne? Lenny je dalje širil svojo ljubezen. Jaz je nisem začutila. Kdo mi je kriv, da razmišljam o lupilcu in ne o Bogu, ki se zvija in boža kitaro direktno pred menoj?
Ženske smo sposobne razmišljati marsikaj, marsikdaj in marsikje. Medtem ko lulamo, opazujemo, kako je zaprašena luč v kopalnici in kako jo bo enkrat treba obrisati. Medtem ko se peljemo iz službe, sestavljamo seznam, katere maile in komu vse jih moramo poslati takoj zjutraj, ko bomo spet pred računalnikom. Kaj moramo na poti domov vse nakupiti za današnje kosilo, za jutri.
V glavi pregledujemo opomnike, kdo ima v kratkem rojstni dan, kdaj bomo kupile darila, kdo od družinskih članov ima kmalu sistematski, zobarja in cepljenje proti klopom. Ves čas planiramo, balansiramo, improviziramo in napenjamo možgane, kako bomo vse nemogoče organizirale, logistično izpeljale, skuhale, speglale in nahranile “kajimamozakosilo”. Vmes se trudimo biti aktivne, moderne, sposobne, kompetentne in vedno našpičene ter pripravljene za akcijo. Vse manj od tega je premalo. Za to smo
vendar delale, študirale, protestno zažigale modrce, kri scale, al kaj? Hm.
To, da poskušamo izpeljati vse naloge, ki se nam jih meče v naročje, je povsem nemogoče, saj nam družba in okolje pri tem niti malo ne pomagata. Obstaja splošno prepričanje, da moramo biti, ne glede na vse, vedno predane žene, gospodinje in mame, ki mojstrsko balansiramo med kariero in družinskimi obveznostmi.
Ženske smo sposobne razmišljati marsikaj, marsikdaj in marsikje. Medtem ko lulamo, opazujemo, kako je zaprašena luč v kopalnici in kako jo bo enkrat treba obrisati.
Ampak. Previsoke pete in pre-rdeča šminka ter pre-pogosta odsotnost od doma (ki se za mamo pač ne spodobi) nas bo avtomatično vrgla v katergorijo slab(š)e mame in ne dovolj dobre žene. Prenizke pete, premalo šminke in večno žrtvovanje za male driskice in zleknjenega moža “kajimamozakosilo” nas bo pa naredilo nekompetentne in nesposobne za odločne korake v karieri ali sploh za karkoli pomembnega izven našega
zglancanega doma. Torej, nikakor ne moremo zmagati. Al kaj?
Seznam skrbi, dvomov in vprašanj “ali smo dovolj dobre žene, ljubeče mame, konkurenčne poslovne ženske, zanesljive prijateljice”, ki si jih znova in znova postavljamo, je z leti vedno daljši. V katerikoli kategoriji se znajdemo, lahko kasiramo obsojanje – “nič ne dela, doma je in skrbi samo za otroke in hišo”, “cele dneve dela in laufa naokoli, ni ravno primer vzorne mame. Ubogi mož”. Večino teh obsodb prileti pa Ha! ravno iz ženskih ust.
Enkrat bomo spoznale, da ni treba, da smo raztrgane na vse strani in da smo lahko zares #happy brez tega. Da ta pravo zadovoljstvo ne pride iz popolnega zakona, lepo vzgojenih otrok, uspešno izpeljanih projektov in visoko cenjenega položaja v službi. Da bo popolna sreča prišla sama od sebe takrat, ko bomo sebi postale dovolj pomembne in se bomo postavile na prvo mesto. In to ne glede na to na kakšnem položaju in v kateri fazi našega življenja se bomo v tistem trenutku nahajale. Predstavljam pa si,
da je bilo organiziranje prve zasebne misije na Luno precej lažje od tega.
