KOLUMNA
Kolumna Urbane mame: Ženstvenost v kupu umazanega perila
Obnašamo se precej infantilno, norimo, dramatiziramo, doživljamo dnevne mini živčne zlome in jih javno (in ponosno) razkazujemo.
Odpri galerijo
Eva Duša Hodnik. FOTO: Urbana mama
Ko sem brskala po lanskih tekstih sem ugotovila, da je imela Nina zelo prav, ko mi je nedolgo nazaj rekla, da je opazila, kako so sedaj moji zapisi precej drugačni od teh, ki sem jih pisala lani, med drugo porodniško. Nisem prva in tudi ne zadnja, ki se v času hormonalne neuravnovešenosti in v nemogočih pogojih loti novih projektov. Zato, da se ne izgubim. In zato, da imam občutek, da obstajam.
Takrat sem se, nekako kot vse mame, ukvarjala z dojenčkovimi drekci, mojim slavnim lulanjem v javnosti (v času vozičkanja), nenehnem švicanju (tudi na minusu), izčrpajočim dojenjem in bio zelenjavo (kuhano na pari, kaj pa drugega). Ampak, ker v tem prvem letu materinstva pač ne moreš biti najbolj »normalen«, je to-to s čimer se večino časa ukvarjaš – drekci, lulanje, švicanje. Razpad sistema z mojima dvema driskicama se mi je zdel resen in na trenutke tudi nerešljiv problem. Pisanje (okej – in prijatelji, in moj Bik, in gintonici …) mi je zato večkrat rešilo življenje.
Tako je še sedaj, leto kasneje. Kadar se ne počutim najbolj močno, odločno, privlačno, mirno, … je sestavljanje teh tedenskih tekstov tisto, kar lahko popravi moj brezvezen dan oziroma kar cel prekleto slab teden v najboljši doslej. V tekstih si lahko večkrat privoščim neprimerno obnašanje, lahko neštetokrat izgubim zdravo pamet, se večino časa smejim (sama sebi), se znova in znova (že stotič) zaljubim, lahko večno sanjarim in večino časa verjamem, da je vse, kar sem ustvarila v moji glavi in po polnoči do konca tipkala, resnično. V tem vidim pa vse le najboljše.
Spomnim se prvih lahkotnih knjig, ki sem jih prebirala, ko sem bila na faksu (ko sem urgentno potrebovala oddih od Dostojevskega) in so vsebovale ta humor, samoironičnost in duhovite opise skritih frustracij in obsesij nas žensk, ki so me toliko pritegnile, da sem takrat prvič pomislila, da bi tudi jaz enkrat rada pisala. Takih knjig, ki so na nov in svež način odkrivale dimenzije ženske široke palete čustev, tudi tistih histeričnih, ki so na glas vzklikale svoje slabosti in jih s tem obračale v svojo korist, se je naenkrat kar usulo.
Po tolikih letih glasnega, tega histeričnega, vzklikanja (ki ni več tako slišno) nisem več prepričana (kot sem bila prej), da je ploskanje vsem tem priznanjem naših ženskih slabosti in oblikovanje novega stereotipa mame, žene, ženske, tako dobro delo za naš, nekoč nežnejši, spol ali nam to, zdaj že večletno, pretiravanje in samoironija na račun naših ženskih muhic (milo rečeno), v resnici, samo škoduje. Moške pa odbija.
Zdaj smo lahko glasne in ponosne in se, ne glede na leta in naše socialne vloge, obnašamo precej infantilno, norimo, dramatiziramo, doživljamo dnevne mini živčne zlome in jih javno (in ponosno) razkazujemo. Notranje stiske in dileme pa ponujamo znancem in neznancem v javno razpravo. Resnica (če to sploh je) o sebi, o svojem telesu, izpadi in ta večna negotovost povezana z našo seksualnostjo in osamljenostjo za zaprtimi vrati je sedaj razkrita in predstavljena javnosti. Čemu to služi?
Podobe in smešne karikature, s katerimi se predstavljamo (in v katere se spreminjamo?), ki nas opisujejo kot izmučene mame in/ali sitne žene, ki s svojimi priraslimi kurčevimi figami na glavi in s svojimi osmimi lovkami počnemo tisoč in eno stvar naenkrat, in smo že prave mojstrice multitaskinga, in nismo nič manj od najbolj kakovostnega multipraktika, nam morda več ne delajo usluge?
To, da se, skozi groteskni smeh in skozi izkrivljene podobe, brez dobrodošlega filtra, izogibamo resnici v vsakodnevnih izzivih in jih spreminjamo v smešne karikaturne epizode je morda samo neodgovorno, leno, neiskreno in prelahko. In (meni) postaja dolgočasno.
Gotovo pa sitnarim samo zato, ker se bojim, da bo z že stokrat videno podobo cunjaste mame z viklerji na glavi, s kuhovnico v eni roki in z dojenčkom na desni joški, izginila vsa poanta nas žensk – nas boginj, če že hočete, naša naravno prirojena subtilnost in lepota, ki jo imenujemo – ženstvenost. Sitnarim, ker nočem, da se izgubi v kupu umazanega perila, ki ga gledam pred sabo.
Damskost, prefinjenost in vznemirljiva misterioznost, ki so jo nekoč, danes kastrirani moški, v svojih verzih nemalokrat oboževali in so jo ljubili, pa je tudi vse manjkrat opevana. Ah, škoda.
Takrat sem se, nekako kot vse mame, ukvarjala z dojenčkovimi drekci, mojim slavnim lulanjem v javnosti (v času vozičkanja), nenehnem švicanju (tudi na minusu), izčrpajočim dojenjem in bio zelenjavo (kuhano na pari, kaj pa drugega). Ampak, ker v tem prvem letu materinstva pač ne moreš biti najbolj »normalen«, je to-to s čimer se večino časa ukvarjaš – drekci, lulanje, švicanje. Razpad sistema z mojima dvema driskicama se mi je zdel resen in na trenutke tudi nerešljiv problem. Pisanje (okej – in prijatelji, in moj Bik, in gintonici …) mi je zato večkrat rešilo življenje.
Tako je še sedaj, leto kasneje. Kadar se ne počutim najbolj močno, odločno, privlačno, mirno, … je sestavljanje teh tedenskih tekstov tisto, kar lahko popravi moj brezvezen dan oziroma kar cel prekleto slab teden v najboljši doslej. V tekstih si lahko večkrat privoščim neprimerno obnašanje, lahko neštetokrat izgubim zdravo pamet, se večino časa smejim (sama sebi), se znova in znova (že stotič) zaljubim, lahko večno sanjarim in večino časa verjamem, da je vse, kar sem ustvarila v moji glavi in po polnoči do konca tipkala, resnično. V tem vidim pa vse le najboljše.
Spomnim se prvih lahkotnih knjig, ki sem jih prebirala, ko sem bila na faksu (ko sem urgentno potrebovala oddih od Dostojevskega) in so vsebovale ta humor, samoironičnost in duhovite opise skritih frustracij in obsesij nas žensk, ki so me toliko pritegnile, da sem takrat prvič pomislila, da bi tudi jaz enkrat rada pisala. Takih knjig, ki so na nov in svež način odkrivale dimenzije ženske široke palete čustev, tudi tistih histeričnih, ki so na glas vzklikale svoje slabosti in jih s tem obračale v svojo korist, se je naenkrat kar usulo.
Po tolikih letih glasnega, tega histeričnega, vzklikanja (ki ni več tako slišno) nisem več prepričana (kot sem bila prej), da je ploskanje vsem tem priznanjem naših ženskih slabosti in oblikovanje novega stereotipa mame, žene, ženske, tako dobro delo za naš, nekoč nežnejši, spol ali nam to, zdaj že večletno, pretiravanje in samoironija na račun naših ženskih muhic (milo rečeno), v resnici, samo škoduje. Moške pa odbija.
Zdaj smo lahko glasne in ponosne in se, ne glede na leta in naše socialne vloge, obnašamo precej infantilno, norimo, dramatiziramo, doživljamo dnevne mini živčne zlome in jih javno (in ponosno) razkazujemo. Notranje stiske in dileme pa ponujamo znancem in neznancem v javno razpravo. Resnica (če to sploh je) o sebi, o svojem telesu, izpadi in ta večna negotovost povezana z našo seksualnostjo in osamljenostjo za zaprtimi vrati je sedaj razkrita in predstavljena javnosti. Čemu to služi?
Podobe in smešne karikature, s katerimi se predstavljamo (in v katere se spreminjamo?), ki nas opisujejo kot izmučene mame in/ali sitne žene, ki s svojimi priraslimi kurčevimi figami na glavi in s svojimi osmimi lovkami počnemo tisoč in eno stvar naenkrat, in smo že prave mojstrice multitaskinga, in nismo nič manj od najbolj kakovostnega multipraktika, nam morda več ne delajo usluge?
To, da se, skozi groteskni smeh in skozi izkrivljene podobe, brez dobrodošlega filtra, izogibamo resnici v vsakodnevnih izzivih in jih spreminjamo v smešne karikaturne epizode je morda samo neodgovorno, leno, neiskreno in prelahko. In (meni) postaja dolgočasno.
Gotovo pa sitnarim samo zato, ker se bojim, da bo z že stokrat videno podobo cunjaste mame z viklerji na glavi, s kuhovnico v eni roki in z dojenčkom na desni joški, izginila vsa poanta nas žensk – nas boginj, če že hočete, naša naravno prirojena subtilnost in lepota, ki jo imenujemo – ženstvenost. Sitnarim, ker nočem, da se izgubi v kupu umazanega perila, ki ga gledam pred sabo.
Damskost, prefinjenost in vznemirljiva misterioznost, ki so jo nekoč, danes kastrirani moški, v svojih verzih nemalokrat oboževali in so jo ljubili, pa je tudi vse manjkrat opevana. Ah, škoda.
