Kolumna Vesa Stojanova: Ladja norcev

Tako bi lahko, z malce zlobe, poimenovali to, kar se zadnje dni dogaja v Sloveniji. Zlasti s tem, kaj počne oblast v poskusih za zaustavitev epidemije koronavirusa, ki zadnje dni, glede na število umrlih za njenimi posledicami, postaja čedalje bolj neusmiljena. Pred dvema dnevoma je zaradi bolezni, ki jo kot družba skupinsko prebolevamo že skoraj leto dni, umrlo 66 ljudi. Največ v enem dnevu doslej. Kako je bilo včeraj, še ne vemo, a najbrž ne bo kaj boljše. In v takem dnevu smo bili priča, kako si dva ministra iste vlade nasprotujeta, kako ukrepati naprej. Zdravstveni minister bi ukrepe še podaljšal in zaostril, gospodarski temu nasprotuje in podprt z zahtevami iz gospodarstva zahteva celo njihovo rahljanje.

Kaj naj si ob tem misli ljudstvo, pa tako ali tako ni važno. Gospodarski minister je pred dvema dnevoma malce poklapano sicer priznal, da dosedanji vladni ukrepi ne delujejo, a bo vlada vseeno vztrajala z njimi. Zaradi nestrinjanja z nekaterimi ukrepi in načinom, kako je vlada upravljala epidemijo, je iz vladne strokovne skupine protestno odstopil edini epidemiolog, torej edini strokovnjak, ki je naravnost poklican, da svetuje pri soočanju z epidemijo.


Ukrepi ne delujejo, a vlada vseeno vztraja pri njih. Pri ljudeh so čedalje bolj nepriljubljeni tudi zaradi neumnosti, ki jih počnejo pri sklicevanju na ukrepe. Najnovejša kapitalna neumnost je denimo, da vlada in NIJZ ne dovolita peterici mladih nadarjenih fizikov sodelovati na fizikalni olimpijadi, ki bo sicer potekala na daljavo, a ker bi morali sedeti in reševati naloge v istem prostoru, je prevladala birokratska zaslepljenost. Dovolijo pa rokometne ali košarkarske tekme. Pa razumi, kdo je tu nor.

V marketih ne moreš kupiti nogavic in spodnjega perila, ker so tako pri vladi posredovali predstavniki velikih tekstilnih trgovin, lahko pa kupiš okrasne lučke za na smreko. Te so zagotovo pomembnejše za življenje v težki epidemiji kot nogavice ali gate. To je le zelo majhen nabor primerov, zakaj ljudje ukrepom in tej vladi ne zaupajo več in tudi ne spoštujejo več njenih ukrepov. Premier gre raje v Izrael, kot da bi z empatičnim in ohrabrujočim govorom poskušal pomiriti ljudi in pridobiti nazaj malce zaupanja državljanov.