Kolumna Vesa Stojanova: Sebičnost ali sočutje
Težko je doumeti, da lahko koga moti otroški živžav. Nekaj mora biti narobe s takšnimi ljudmi.
Odpri galerijo
Veso Stojanov. FOTO: Leon Vidic, Delo
Pred dvema dnevoma ali tremi smo lahko zasledili vest, da so morali v Mariboru v bližini stanovanjskega bloka odstraniti otroška igrala, ki so tam stala že trinajst let. Normalen človek bi najbrž pomisli, da je razlog odstranitve starost igral ali poškodbe na njih in so se v krajevni skupnosti odločili, da jih bodo zamenjali. A ne, tudi po večkratnem podrobnejšem branju te vesti mnogi niso mogli verjeti tistemu, kar je bilo zapisano. Odstranitev otroških igral so zahtevali stanovalci bloka, ker so ta stala na zemljišču v lasti etažnih lastnikov, ki jih je kar naenkrat motil otroški direndaj. Nekako je težko doumeti, da koga lahko moti otroški živžav. Nekaj mora biti narobe s takšnimi ljudmi.
A podobne zgodbe v Sloveniji niso prav redke. Najbrž se še spomnite viharja, ki ga je povzročila zavrnitev delavcev ptujske bolnišnice v času vrhunca koronakrize v Sloveniji, ko so se uprli, da bi k njim prepeljali okužene z virusom iz doma za starejše v Ljutomeru. Niti takrat normalni ljudje niso mogli verjeti, da bolnišnica in njeni zaposleni nočejo sprejemati obolelih. Kot da je njihova naloga zdraviti le zdrave ljudi. Neverjetno!
Lahko bi naštevali še naprej. Tisti z daljšim zgodovinskim spominom se morda še spomnijo, kako so se pred približno dvema desetletjema stanovalci nekega bloka na Vrhniki z vsemi štirimi branili odprtja dveh oddelkov vrtca v pritličju njihove stavbe. Ob vseh teh in še bi lahko naštevali podobne primere, je edino logično vprašanje, ki se nam zastavi, kaj je v človeški naravi, da ga otroci tako motijo, da jim ne dovolijo niti igrati se? Da sploh ne govorimo o tem, da se zdravstveni delavci otepajo bolnikov.
Je razvoj družbe res zašel v slepo ulico in smo morda res potrebovali tole epidemijo, da se začnemo zavedati, da ljudje nismo samo skupek čedalje bolj sebičnih posameznikov, ampak, kot nas je večina ugotovila med sedanjo koronakrizo, zelo socialna bitja, odvisna drug od drugega, ki potrebujemo družbo, ki smo sočutni do sočloveka in predvsem do tistih, ki so najšibkejši členi družbe. To pa so otroci, starejši in bolni!
A podobne zgodbe v Sloveniji niso prav redke. Najbrž se še spomnite viharja, ki ga je povzročila zavrnitev delavcev ptujske bolnišnice v času vrhunca koronakrize v Sloveniji, ko so se uprli, da bi k njim prepeljali okužene z virusom iz doma za starejše v Ljutomeru. Niti takrat normalni ljudje niso mogli verjeti, da bolnišnica in njeni zaposleni nočejo sprejemati obolelih. Kot da je njihova naloga zdraviti le zdrave ljudi. Neverjetno!
Lahko bi naštevali še naprej. Tisti z daljšim zgodovinskim spominom se morda še spomnijo, kako so se pred približno dvema desetletjema stanovalci nekega bloka na Vrhniki z vsemi štirimi branili odprtja dveh oddelkov vrtca v pritličju njihove stavbe. Ob vseh teh in še bi lahko naštevali podobne primere, je edino logično vprašanje, ki se nam zastavi, kaj je v človeški naravi, da ga otroci tako motijo, da jim ne dovolijo niti igrati se? Da sploh ne govorimo o tem, da se zdravstveni delavci otepajo bolnikov.
Je razvoj družbe res zašel v slepo ulico in smo morda res potrebovali tole epidemijo, da se začnemo zavedati, da ljudje nismo samo skupek čedalje bolj sebičnih posameznikov, ampak, kot nas je večina ugotovila med sedanjo koronakrizo, zelo socialna bitja, odvisna drug od drugega, ki potrebujemo družbo, ki smo sočutni do sočloveka in predvsem do tistih, ki so najšibkejši členi družbe. To pa so otroci, starejši in bolni!
