Kolumna Vesa Stojanova: Senca preteklosti

Novinar poljske nacionalne televizije Mariusz Kowalewski je nekaj tednov pred božičnimi in novoletnimi prazniki dal odpoved, ko so mu nadrejeni uredniki naložili novo, nadvse nenavadno delovno nalogo, ki z novinarstvom nima prav nobene zveze. Z dronom, opremljenim s kamero in mikrofonom, naj bi spremljal nekatere ugledne ljudi, tiste z vplivom in karizmo v družbi, ki so kritični do vladajoče poljske stranke Pravičnost in mir.

Kot je izjavil, je zamisel njegovih nadrejenih takšna, da bi tem ljudem s tem početjem dali vedeti, da so nadzorovani in naj pazijo, kaj govorijo oziroma počnejo. Ker to početje nima prav nobene zveze s temeljnim poslanstvom javne televizije – obveščanjem ljudi, temveč je postalo zgolj servilni informativni servis ene stranke, ki močno spominja na čase najhujšega komunizma, se je Kowalewski odločil, da enostavno ne bo več sodeloval pri tem.

Zanimivo je, da je tovrstnih poskusov popolne podreditve medijev eni sami politični opciji čedalje več, in to zlasti v državah, ki so se večinoma pred tremi desetletji rešile enopartijskega sistema. Najbolj znan primer je seveda Madžarska, kjer si je njihov »despot« Viktor Orban podredil velikansko večino vseh medijev v državi. Za njim ne zaostajajo niti v Srbiji, kjer velik del medijskega prostora diha enako kot »vožd« Aleksandar Vučić, da ne govorimo o Rusiji.

Podobne »mokre sanje« po popolnem nadzoru nad mediji ima tudi naša sedanja največja vladajoča stranka. Ta že zdaj svoje propagandne kanale uporablja zlasti za obračunavanje in diskreditacijo ljudi, za katere oceni, da so do strankine politike in njenega »ljubljenega vodje« kritični ali kako drugače nevarni.


Zadnji primer je napad iz vseh topov strankarskih trobil na predsednika računskega sodišča zaradi poročila, ki ga je sodišče naredilo o sumljivih poslih pri nabavi zaščitne opreme z državnim denarjem. Zdaj vse v stranki in njeni bližini skrbi, ker predsednik slovenskega računskega sodišča že štiri leta, z blagoslovom protikorupcijske komisije, skrbi za pravilnost poslovanja pri svetovni nogometni zvezi. Kot da bi ta imela velikanski vpliv na slovenske javne finance. Kar pomeni lahko le eno. Strah pred razkritjem lopovščine pri nabavah zaščitne opreme mora biti res velik, zato je treba pozornost preusmeriti drugam.