NA KOŽO
Kolumna Vesa Stojanova: Spomin
Takšni ukrepi bi bili ostanki nekih drugih časov, za katere ni nihče hotel, da bi se vrnili.
Odpri galerijo
Veso Stojanov.
FOTO: Leon Vidic
Vstopili smo v mesec, v katerem se bomo spomnili na dogodek izpred tridesetih let, ko so se prebivalci Slovenije 23. decembra 1990 množično udeležili plebiscita in se z ogromno večino odločili, da ne želijo več živeti v Jugoslaviji. Odločitev je med prebivalstvom Slovenije tlela kar nekaj časa – razlogi zanjo pa so številni. Od zavračanja partijskega enoumja, zahtev po demokraciji, svobodi govora, spoštovanju človekovih pravic, če naštejemo tiste najbolj splošne, ki so konec osemdesetih let zaznamovale slovenski vsakdan.
Trideset let kasneje mnogi ob marsikaterem ukrepu sedanje oblasti ne morejo verjeti, kaj doživljajo. Kot da je marsikateremu prvoborcu slovenskega osamosvajanja že izpuhtel spomin, za kaj je pravzaprav šlo v slovenski pomladi. Morda je pretirano rečeno, a nekaterih ukrepov, ki si jih dovoli sedanja slovenska vlada, si tudi komunistična oblast konec osemdesetih let ne bi mogla privoščiti niti v sanjah. Ker bi bil v nasprotnem primeru odziv civilne družbe in javnosti zelo odločen, glasen in močan. Ljudje so takrat hrepeneli po svobodi in spoštovanju človekovih pravic, vključno s svobodo govora. In svoboda govora vključuje tudi kritiko vladajoče politike.
Sedanja vlada ravna s tem skrajno avtokratsko in po zgledu ostre komunistične oblasti iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Morda se mnogi še spomnijo vrhunca slovenske pomladi leto dni pred plebiscitom, ko ni nihče na javni funkciji varčeval z jezikom. Ukrepi oblasti so bili kritizirani z ene ali druge strani, od spodaj in od zgoraj. Ljudje so se tudi zato, ker so končno začutili, kako je živeti v svobodni družbi, tako množično in s takšnim navdušenjem odločili za samostojno Slovenijo.
Tega, kar gledamo danes, ko vlada kaznuje in se maščuje posameznikom in medijem, ki si upajo kritično spregovoriti o nosilcih oblasti, si pred tridesetimi leti nihče ni mogel niti zamisliti. Takšni ukrepi bi bili ostanki nekih drugih časov, za katere ni nihče hotel, da bi se vrnili. A na žalost vidimo, kako se vračajo. Vlada nekemu glasbeniku, ker sodeluje na protestih, menda protizakonito odvzame status, ukinja financiranje državne tiskovne agencije, zgraža se nad mnenji, izraženimi v televizijskih oddajah. In to počne v časih, ko zaradi koronakrize vsak dan umre okoli 50 ljudi.
Trideset let kasneje mnogi ob marsikaterem ukrepu sedanje oblasti ne morejo verjeti, kaj doživljajo. Kot da je marsikateremu prvoborcu slovenskega osamosvajanja že izpuhtel spomin, za kaj je pravzaprav šlo v slovenski pomladi. Morda je pretirano rečeno, a nekaterih ukrepov, ki si jih dovoli sedanja slovenska vlada, si tudi komunistična oblast konec osemdesetih let ne bi mogla privoščiti niti v sanjah. Ker bi bil v nasprotnem primeru odziv civilne družbe in javnosti zelo odločen, glasen in močan. Ljudje so takrat hrepeneli po svobodi in spoštovanju človekovih pravic, vključno s svobodo govora. In svoboda govora vključuje tudi kritiko vladajoče politike.
Sedanja vlada ravna s tem skrajno avtokratsko in po zgledu ostre komunistične oblasti iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Morda se mnogi še spomnijo vrhunca slovenske pomladi leto dni pred plebiscitom, ko ni nihče na javni funkciji varčeval z jezikom. Ukrepi oblasti so bili kritizirani z ene ali druge strani, od spodaj in od zgoraj. Ljudje so se tudi zato, ker so končno začutili, kako je živeti v svobodni družbi, tako množično in s takšnim navdušenjem odločili za samostojno Slovenijo.
Tega, kar gledamo danes, ko vlada kaznuje in se maščuje posameznikom in medijem, ki si upajo kritično spregovoriti o nosilcih oblasti, si pred tridesetimi leti nihče ni mogel niti zamisliti. Takšni ukrepi bi bili ostanki nekih drugih časov, za katere ni nihče hotel, da bi se vrnili. A na žalost vidimo, kako se vračajo. Vlada nekemu glasbeniku, ker sodeluje na protestih, menda protizakonito odvzame status, ukinja financiranje državne tiskovne agencije, zgraža se nad mnenji, izraženimi v televizijskih oddajah. In to počne v časih, ko zaradi koronakrize vsak dan umre okoli 50 ljudi.
