NA KOŽO
Kolumna Vesa Stojanova: Temna stran
Morda ministrstvo razdeljuje socialne pomoči in dodatke, a stopnja revščine med ljudmi ni nič manjša.
Odpri galerijo
Veso Stojanov.
FOTO: Leon Vidic
Dobrodelnost, ki jo izkazujejo ljudje po Sloveniji, je več kot navdušujoča. S tem, ko prispevajo evro, dva, pet pa tudi veliko več, tistim, za katere mislijo, da so pomoči potrebni, kažejo, da sta solidarnost in čut za pomoč sočloveku še kako živa v družbi. Nazadnje smo mediji poročali, da je radijskemu voditelju Mihi Deželaku v njegovi zdaj bi lahko že govorili tradicionalni akciji uspelo zbrati več kot 800.000 evrov, s čimer bo omogočeno, da bo kar 2500 otrok počitnice preživelo na morju.
Vse hvale vredna akcija, podobno kot vse tiste, v katerih ljudje zbirajo denar za pomoč sosedom, bolnim otrokom – se spomnite rekordne vsote za malega Krisa, ko se je tako rekoč vsa Slovenija odločila, da bo fantku pomagala zbrati večmilijonsko vsoto za nujno zdravilo. Če naštevamo naprej, tu so še redne dobrodelne akcije in skladi, eden prvih je bil Sklad Ivana Krambergerja pri Slovenskih novicah, ali pa Botrstvo, ki sta mnogim s socialnega roba ali celo pod njim pomagala, da so lahko uresničili svoje sanje. In te sanje pri vseh ljudeh, ki so jim namenjene tovrstne akcije, niso vnebosegajoče. V velikanski večini so to le majhne želje, ki so na dosegu roke, a kaj ko zaradi takšnih ali drugačnih razlogov vedno zmanjka potrebnih nekaj evrov.
Ima pa sedanje zadovoljstvo nad dobrodelnostjo, ki dobiva v Sloveniji čedalje močnejšo domovinsko pravico, tudi svojo temno stran. Čedalje več tovrstnih solidarnostnih akcij kaže tudi na to, da je nekaj hudo narobe s socialno in solidarnostno politiko, ki bi jo morala voditi tudi država. Ne gre pozabiti, da je med prvimi členi v ustavi, tej najbolj sveti knjigi države, zapisano, da je Slovenija tudi socialna država.
A razmere ne kažejo tako. Morda ministrstvo razdeljuje socialne in solidarnostne pomoči in dodatke, a stopnja revščine med ljudmi ni nič manjša. Prej obratno. Če ne bi bilo tako, tudi solidarnostne akcije ne bi bile potrebne. V državi, ki se ponaša, da je blizu vrha najbogatejših držav na svetu, se pač ne bi smelo dogajati, da mnogi otroci še niso videli morja, in to zaradi revščine.
Vse hvale vredna akcija, podobno kot vse tiste, v katerih ljudje zbirajo denar za pomoč sosedom, bolnim otrokom – se spomnite rekordne vsote za malega Krisa, ko se je tako rekoč vsa Slovenija odločila, da bo fantku pomagala zbrati večmilijonsko vsoto za nujno zdravilo. Če naštevamo naprej, tu so še redne dobrodelne akcije in skladi, eden prvih je bil Sklad Ivana Krambergerja pri Slovenskih novicah, ali pa Botrstvo, ki sta mnogim s socialnega roba ali celo pod njim pomagala, da so lahko uresničili svoje sanje. In te sanje pri vseh ljudeh, ki so jim namenjene tovrstne akcije, niso vnebosegajoče. V velikanski večini so to le majhne želje, ki so na dosegu roke, a kaj ko zaradi takšnih ali drugačnih razlogov vedno zmanjka potrebnih nekaj evrov.
Ima pa sedanje zadovoljstvo nad dobrodelnostjo, ki dobiva v Sloveniji čedalje močnejšo domovinsko pravico, tudi svojo temno stran. Čedalje več tovrstnih solidarnostnih akcij kaže tudi na to, da je nekaj hudo narobe s socialno in solidarnostno politiko, ki bi jo morala voditi tudi država. Ne gre pozabiti, da je med prvimi členi v ustavi, tej najbolj sveti knjigi države, zapisano, da je Slovenija tudi socialna država.
A razmere ne kažejo tako. Morda ministrstvo razdeljuje socialne in solidarnostne pomoči in dodatke, a stopnja revščine med ljudmi ni nič manjša. Prej obratno. Če ne bi bilo tako, tudi solidarnostne akcije ne bi bile potrebne. V državi, ki se ponaša, da je blizu vrha najbogatejših držav na svetu, se pač ne bi smelo dogajati, da mnogi otroci še niso videli morja, in to zaradi revščine.
